veselo v dvaničenajst

(vir: Paul Mutant)

pahor:
pod srečno zvezdo,
rojeni smo pod srečno zvezdo!
imamo pa pesimistično dušo.
trenutno nad nami visijo nevihtni oblaki.

vremenar:
ponekod belo, ponekod ne.
čaka nas jasno in mrzlo vreme s temperaturami od -14 do 0°C.

podnebni strokovnjaki
podnebne spremembe so, podnebne spremembe niso, mi se pa kregamo. "¡Olé Olé Olé!"

mediji
prišel je kevin in prišla je monika, radujmo se. izven njunga vidnega polja.

glasbenik (all rights reserved)
na ulici sam stojim, vesel sem, a.

odpuščena delavka/delavec preventavegradamerkurjasctvstavi poljubno
sem na ulici, gledam zvezde in izbjegavam nevihtne oblake.
vabim te, borut, da z menoj izkusiš to slast.

simona dimic
grem u šoping, NLB in Diners častita.

katarzična božična klepetalnica

ena bolj brutalnih službenih izkušenj je, ko dobiš v vidno polje napol pismeno vabilo svojega šefa na prednovoletni kozarček s klepetom in bobipalčkami v družbi njega in njega in njegovih podanikov. med katerimi si ti. ne prvi ne zadnji, eden izmed.

letos sem si beležila odziva svojega telesa v obdobju od zaznanja vabila do katarze. telesa pravim zato, ker če bi vklopila malček razuma in glave, pripetljaj ne bi bil potreben.

1. prvo si zapičiš jeklen sveder od blekndekerce med oči, zavrtiš, izvlečeš, posoliš in še enkrat ponoviš.
2. ponovno preveriš, če se ti mogoče pa samo sanja.
3. polglasno v tipkovnico zaprhutaš pa kaj njemu ni jasno? zakaj vabi ljudi na slovensko varianto kitajskega mučenja? a ni dost severne koreje?
4. potem od desne kot na bombaž prižgana likalnikova razbeljena plošča odtisne v možgane in želodec spomin na lansko druženje in tisto poprej:

scenarij je tak, da se v prostoru z dvanajstimi stoli na taistih stolih drenja 20 ljudi (ja, na enem stolu sedita dva človeka. in ja, gre za resno firmo). pod sojem na polnopolno nažganih neonskih luči se ob 11h dopoldne pretvarjaš, da ti paše deci poceni refoška, vonj prejšnjega sestanka, na katerem so se Modrijani odločili proti božičnici, in zarosenih oken. takorekoč je z vso njihovo sapo na šipah takrat v sobi 29 ljudi. in ti. v družbi nekoga, ki si te lasti. šef ima govor. tudi, kadar organizira klepetalnico, klepeta on sam. ima govor nekoga iz vzporednega sveta excelovih tabelic in kremženja nad finančnimi projekcijami. govor, oziroma njegova permutacija s ponavljanjem nevarno blizu degeneracije, se glasi: "slabo je, ampak drugo leto bo še slabše. ni dobro, ste razumeli? slabo je. nisem prepričan, da ste razumeli, zato bom ponovil. drugo leto bo še slabše. tonemo. prestrukturiranjereorganizacijaleanproductionkrčenjestroškovprevečprintate in seveda vam želim srečno in uspehov polno novo leto! Na zdravje! " sledi par vicev o janezu in bosancu in nepovezanih vložkov hišnika, ki mu je nekoč skoraj ratalo biti predsednik krajevne skupnosti.

to je takrat, ko da nekdo kafki the go sign. zeleno luč.

5. spet ti in ekran. in se seveda ne odločiš po svoji volji, ampak noge same odrinejo stol, vstaneš, se skobacaš po štengah do mesta druženja. pred tem preveriš uro, ker je važno biti točen. na ekranu 10.58, na hodniku 10.59. ok, tamtam.

6. potem greš in kelih ne gre mimo tebe.

TWIST: letos je bilo rahlo drugače. hudičevo šestko sem izpustila. pa spet ne po svoji volji, potreben je bil zunanji krc v kolena.

6a. ob 11.01 prideš pred vrata sobane za prednovoletno sopenje in nikogar tam. od leve slišiš galop glavne tajnice, zadolžene za sobano. ki strogo selektivno hrani človečnost za elitne kroge. ob pogledu nate šavsne malodane slovnično brezhibno (bere namreč poslovno tajnico in pravila komuniciranja): "ja kaj pa vi tukaj, saj še ni 11?!? pe-et do 11h je, prhhh."

6b. zaškiliš.

6c. pa kaj mi ni jasn?

6d. odideš v svojo pisarno in delaš naprej.

7. doma se znova začudiš nad tem svetom.

8. srečen božič.

Zmeraj moj boš

Zanimivo za tiste, ki nimamo pojma o designu.
Upam, da bojo razširili ponudbo še na kaj drugega, ker peti zaradi možnosti izdelave personaliziranega ovitka glih ne bom začela :).

Klele lahko glasujete za umetnike.

eppur si muove

she: "come on, the whole world does not revolve around you!"
he: "are you calling my mother a liar?!?"

prašič in zacvetele strune

(vir: tn3-2.deviantart.com)

prva tura v letošnji sezoni. mehkouvodna, ne preveč dolga in ne preveč mrzla. predvsem motivakcijska, bi se reklo.
pršič.

sem jo čutila že gorgrede, pa sem jo ignorirala. ne bo ona mene. sva se lepo zmenili, da je bilo v maju dovolj elektroterapije in čist predragih fiziotrakov in čist dovolj mirovanja.

padec je bil mehak in nepotreben. vriskanje je prekinila ostra bolečina ob raaahlem (ampak res ra-ahl..., tolk rahlem, da so se mi črke zdrobile) zasuku kolena navzven. ping, kot bi enkrat čisto mimo in ne po scenariju zabrenkal po struni tiste črne kitare, gospod.

je šla spet notranja vez na levem kolenu malo u franže. poškodba očitno še ni sanirana.

gospod, give me a break, gospod. nočem kit kat, sam pust me pr mir, madona.

spuki

"ti si pa gotovo bezgajbarjeva," mi je rekel približno 70-letni neznani gospod, ki se je danes ustavil v Ljubljani na stojnici, za katere pultom sem stala. "a je lojze tvoj stric?"

v tistem trenutku se človeku zgane toliko enga živčevja, toliko enih asociacij, prebliskov, čustev topline in ogroženosti hkrati. toliko, da je preveč za ubesedit v stavku z glagolom. in hvala bogu, da imamo oči, da se izbuljijo in usta, da se raztegnejo v nasmeh in glavo, ki prikima.

v glavnem, pri bezgajbarju se je reklo po domače pri moji materi - saj vemo, na podeželju se pač vsaka hiša imenuje po bilokaterih asociacijah, ki jih soseščini vzbujajo njeni prebivalci. in naša se je imenovala pri bezgajbarju. kaj pa vem zakaj. očitno smo imeli težave s pomanjaknjem gajb.

mater, ta slovenija je res fascinantna. ti ljudje so res neverjetni. gospod je rekel, da me je spoznal po očeh.

in jaz ga nisem vprašala, čigav je pa on ... vse, kar vem, je, da je iz zadrečke doline.
in ja, med vikendom delam kot branjevka.

na suho tudi gre

ne morem verjet:
cel dan se nalivam z vodo, pol pa tableto na suh vzamem, ker nimam vode več v flaški.

čeprav

(vir: wallpaperart-theantz.blogspot.com)

včasih imam občutek, da moj puli kar sam stoji pred ogledalom in potem brezglavo odide.

čeprav je sinje moder.

japajade

če se prav spomnim, je bila še pred čisto malo časa v sobotni prilogi zelo živa debata o tem, ali TEŠ 6 ja ali TEŠ 6 ne. tako ja kot ne so imeli vnete in zagrete zagovornike.

tako da se je dalo iz tega razumet, da je gradnja TEŠ 6 še v fazi, ko ni jasno, ali bo ali ne bo. in razgreta debata je kazala na participatorno demokracijo. ja, genau.

po kuloarjih in izven se je naturalmente šušljalo, da dileme ni, da je vse že podpisano in da se že gradi. so se uredniki, stroka in politika zavestno delali malo neumne in razpravljali o nečem, kar sploh ni bilo up for debate, ferdamtdohmal?
ker zdej so uprizorili en briljanten attention twister. ki ga vsak dripec skuži. burka z odstavljanjem tega šefa in nastavljanjem onega je povzročla, da se zdaj sleherniki samo še sprašujemo, ali je na vrhu TEŠ 6 bolj kul met rotnikovo ali totovo faco ...

noben se več ne vpraša, ali je ta kosmati TEŠ 6 okoljsko in finančno upravičen in trajnosten. trajnosten je ena od besed, od katere bomo kmalu dobivali drisko. in kar naenkrat TEŠ 6 ni več pred hamletovskim vprašanjem.

čemu potem večmesečno mrcvarjenje? a? a?

merdemierdapaskascheisseshitbags!

/my christmas greeting to them/

kričanje, KRIČANJE

tola, tola bo pa PROBLEM. kokr kol obrneš. razvilo se bo tudi v MELBORP in bo TEŽAVA in AVAŽET.
ne vem, kako bi se človek izrazil, da bi lahko bila interpretacija milejša:

1. kavo bo treba nehat pit.
2. treba bo prekinit s pitjem kave.
3. ne uživaj več kave.
4. kava ti dokazano škodi, zato jo takoj nehaj piti.
5. črtaj kavo iz dnevnega scenarija.
   

jebela cesta, v vsej svoji slovenceljskosti priznam, da nisem kos samospreminjanju. prav noben guru in noben članek v revijah, kot so Science, Naša žena ali PIL me ne zmorejo prepričat, da je čaj kavin boljši jaz.

Delati proti sebi rojeva jezo. Moram rihtro malo zaplavat z delfini. brž-brž, dokler je voda še topla.

vodene skrbi

(http://andynaselli.com)

imam novo pelerino. da me zaščiti pred vodo. čeprav mi naj voda ne bi bila tuja. jo imam v sebi najmanj 30 litrov. precenila sem, da se moram zaščititi pred mokro obleko, nagubanimi bledimi prsti, mokrim lasiščem in padci po zdrizastih tleh. s pelerino. kajti ta voda je res nadležna, ker nepovabljena sili vame. tudi če rečem ne. drugo leto dobim še pelerino za zaščito pred poplavami. medtem bo svetu še kar pretila velika svetovna kriza pomanjkanja vode. tudi za to predvidevam, da bom rabila pelerino.

ljubezen, toplina, objem

tudi jast imam recept - preverjen, odmerjen in poln topline - pravi za zimske večere.

KAKAV

1. iz predala vzameš džezvo.

2. natočiš vanjo vroče vode do polovice. razen, če ti kdo ne zateži, da je treba biti varčen, potem natočiš mrzle. če si tečen, zabrusiš, da se pokompenzira z energijo, ki se porabi za segrevanje mrzle vode. zraven zasoliš še s časom, ki ga nimaš - nimaš na pretek!

2. postaviš džezvo na špurget. pribiješ na 9., če je okoljska vest še vedno v istem prostoru, se brzdaš in ga naviješ na 7.

3. počakaš, da voda zavre.

4. medtem vzameš belo skodelo, ki je lahko tudi drugačne barve.

5. vržeš vanjo n žlic kakava. odvisno, koliko topline rabiš. jaz sem na 5.

6. belo skodelo odneseš na okensko polico ob kavču.

7. zagrabiš džezvo z levo ali desno roko in jo neseš do roba bele skodele.

8. v belo skodelo naliješ kakava do polovice in fino premešaš. toliko, da se začne gor nabirat smetana in balončki in da se z žlico prebiješ do dna skodele.

9. naliješ vode do vrha.

10. potem zagrabiš skodelo in se rahlo skrivenčen, z upogibom kolen in rahlim predklonom, elegantno prekotališ v udobno sedalno pozicijo (s to vrelo skodelo v roki je treba malo vadit - mi imamo stene poškropljene s kakavom. ne predstavljam si, kako je šele pri nenadarjenih kuharicah. se pravi, bodi previdna.)

11. rečeš prisotnim, naj dajo muziko naglas ali na glas.

12. damsko posrebaš kakav.

13. potem greš umit zobe in spat.

ker nimaš časa za bedarije!

jezik miška pojedla

poplave, plazovi, potresi.
stavke, revščina, bolezni.
načrtno vzpostavljanje konfliktov.
nadzorovane injekcije paranoje.

naomi - a se lahko zdaj malce oglasiš in ne čez 10 let?
te čaka večnost.

Gillette

takole zgleda doživljajski spis z nočnega pohoda na bivak pod Skuto, ki ga je danes opravil moj sostanovalec:

Ob polni luni pod Skuto

Evo časovnice:
Do bivaka 2h
Bivak - grintuc 4:30 – 5:30
Fotkanje, fotkanje … cca.6:00 sestop
7:30 pri avtu
V bivaku smo spal trije
Vidu eno kuno, dve lisice, debatiral z enim gamsom
Popil liter vode, pojedu dve banani
Pomoje da sm shujšu :-)

Enako bogata bo tudi pripoved.

huz d ril kekec

(vir: www.alpskiodmevi)


Plemeniti Zmago Jelinčič o svoji plači v primerjavi z minimalci delavcev, ki za kosila v menzi plačujejo več kot on (iz prispevka iz Tednika, RTV SLO 1):

"... ja, tud (plača, op.p.) moja ni slaba.

ampak jaz sem izbran, eden od 90-ih, od cel'ga naroda."

in nekaj se je narodu zataknilo v grlih

tristo kosmatih peht, če se ni!!

hildencounselling

/vir: http://community.freeskier.com/

delajte, delajte in še enkrat - Delajte.

na koncu dne, ko pridete domov k svojim lačnim otrokom, jih nahranite s tekočino iz vaših žuljev.

potem roke fotografirajte in fotografijo pošljite na upravo našega podjetja. mi jo bomo prijavili na natečaj za najboljšo v reviji National Geographic - kategorija People.

potem pa ne kličite uredništva - oni bodo poklicali nas, mi pa vas.

connecting (re-run No. 890467)

hči: mami, sem zvedla, da bom dobila red za zasluge od predsednika države, veš? (ponosen, rahlo tresoć glas - kot takrat, ko je v srednji šoli dobla petko pri matematiki)

mati: o, fino! super. sam bi blo pa boljš, če bi kej d'narja dal.

najbrž so se solze sreče, en evforičen in ganjen "Jože, a s slišu ...?!", omedlevica in nekaj smrklja izgubili po 12-kilometrski žici, ki povezuje mater in hčer.
hči komaj čaka, da novico pove očetu. takrat ga bo klicala izza sosedove žive meje, da česa ne presliši.

objekti in subjekti po črki zakona

sončne elektrarne so ravno toliko elektrarne, kot je koncert Damjana Murka kulturni spektakel.

ne gre

ne štekam, nikoli ne bom:

Poln Triglav zadovoljnih žensk

milozvok

seveda je po pravilu najbolj smešno tisto, kar smešno noče biti. da ujamem kak tak moment in tudi, ker se bližam penziji, zadnje čase redno spremljam Radio Slovenija 1. no, hkrati krepim tudi mišicus abdominalis in čeljustalis. obenem upam, da vzporedni vozniki ne gledajo ne levo ne desno.

Jutranji kviz

Kateri je bil tisti general zavezniških sil, ki je 8. septembra 1945 razglasil kapitulacijo Italije? Kasneje je bil znan kot 34. predsednik ZDA.

Martin iz Črnomlja: Dober dan. Ja, jutri bo obletnica.
Novinarka: Boste odgovorili na vprašanje, gospod Martin?
Martin iz Črnomlja: Ja, bom. Kapitulacija Italije.
Novinarka: Eeh, torej (ponovi vprašanje).
Martin: Ja, general. General je bil.
Novinarka: Ime iščemo, Martin.
Martin: General (30 sek) ... ja, mi je ušlo. z jezika.
Novinarka: Šment, pa drugič.

...

Novinarka: Poklicala nas je Branka iz Trebnjega
Branka: Dobro jutro.
Novinarka: Branka, kakšen je odgovor na današnje vprašanje (ponovi vprašanje)
Branka: (premišljuje) Mussolini.
Novinarka (?#$%&?!): Ne-e, ni bil Mussolini.

...

Novinarka: Dobrojutro Jožetu iz Ribnice.
Jože iz Ribnice: Dobrojutro.
Novinarka: Veste odgovor? Kar hitro, ura je 4 minute pred sedmo.
Jože: Eisenhower!
Novinarka: Odlično, Jože! Pravilen odgovor. Povejte, se tudi sicer zanimate za zgodovino? Kaj vas privlači?
Jože: Ja, general je bil. eee ... In potem je bil predsednik Amerike. Bil je kar pomemben. Iz Amerike. (premišljuje, da bi še kaj povedal)
Novinarka: Hvala Jožetu za te poučne misli. Zdaj pa k drugi jutranji kroniki.

...

Jaz pa na krožišče Tomačevo, kjer me čaka drugi smejalni zvin. Ljudje ne štekamo dobro semaforjev in bankin na krožiščih. Včasih pa sta nam španska vas tudi zelena in rdeča luč.

povzpenjanje

(vir: dsx.net)

Podeželje. Mesto.

predsodki? vsekakor. še kako trdoživi. kot bi nekdo trajno izvajal kampanjo za njihovo ohranjanje.

Zjutraj na Radiu Slovenija 1:
anketa med srednješolsko / postmaturitetno generacijo

A: "Bi živel/-a na podeželju?"
Meščan: "Ne, nikakor. Si ne predstavljam. ker se tam nič ne dogaja in je daleč. pa skos neki smrdi."

A: "Kaj meniš o vrstnikih s podeželja? So razlike med meščani in podeželani?"
Meščanka/srednješolka (3. letnik): "Ja, itak. Ne vem, no. Nekateri so se sicer povzpeli in se recimo še kar držijo. Eni so pa ostali zadaj in ti so večinoma s podeželja."

A: "Kaj meniš o vrstnikih iz mesta? So razlike med meščani in podeželani?"
Podeželanka (srednješolka, 3. letnik): "Ja, menim, da se je zdaj trend razmišljanja začel postopoma spreminjati in da kmetijska dejavnost kot najpogostejša asociacija na podeželje nima več negativnega prizvoka. Včasih so jo kazali kot ponižujočo dejavnost neumnih, zdaj zgleda, da bo na tem temeljilo trajnostno sonaravno gospodarstvo."

Hmmm.

seznanjeni

naslov na straneh STA, danes, 26. avgusta 2010:

Vlada se je seznanila s problematiko v Vegradu

decembra bodo izdali sklep, da klima ni ugodna.

višek.

na prehodu

(vir: http://www.signaco.si)

zadnjič sem spet stala poleg svojga bicikla na prehodu za pešce. zna biti, da je to ena izmed najbolj stresnih lokacij in ključno mesto za srečanje s tistim jaz, ki bi ga želel živeti. situacija je podobna prvemu zmenku ali razgovoru za službo. vsi hočemo izpasti 'casual' ne preveč 'eager', pa še vedno najboljši.

tam smo vsi malce napeti.
tam nas vedno nekdo opazuje: sulice se špičijo od zadaj, spredaj, izza šip mimobrzečih vozil -
tam vedno nekdo suva v tvoj intimni prostor. nisi sam.
sprašujem se, kdo je ta poleg mene. kdo sem jaz in zakaj me briga, kdo je ta poleg mene? zakaj me zanima, kam gre in od kod prihaja? se vidi, da nikamor ne grem? se vidi, da nimam cilja?

moteči so pubertetniki, ki mi lomastijo po jetrih in žolču s svojimi piskajočimi mobiteli. nisem preveč tolerantna do pobalinov in pobalink, ki se npr. znašajo nad napravo, ki pomaga slepim, da vidijo, kdaj je zelena. tolčejo po njej in se zarežijo, tolčejo in se ponovno zarežijo- in tako 60 sekund.
zavem se lastne jeze in ujetosti. uopšte nisem toleranten človek. fak.

predstava se konča, napetost se sprosti, ko me zelena spusti z okovov. znova se mi zazdi, da vem, kam pedalarim. boli me patka za mulca, ki mi je skočil pred kolo in starejšega gospoda, ki mi pravi, da pločnik ni za kolesarje. k sreči je vedno več avtocest, kjer je malo prehodov za pešce in k sreči se gradijo železnice.

k sreči imam kratek spomin.

nominiraj zdaj

danes sem dobila tole povabilo od združenja za laboratorijske raziskave:

Last Chance to Nominate your Drug Discovery Product of the Year

Dear Colleague,

As a valued member of our association, I invite your nomination for the 2010 Scientists' Choice Award for Best Drug Discovery Product of the year.

sem se vseeno malček nasmejala in prepustila domišljiji prosto ringarajanje. razmišljam, da jim pošljem odgovor, da nisem ziher in bi rada kak tester. še posebej nisem ziher glede najnovejše verzije kokaina in če bi mi poslali poleg nove še vse variante starega.

saj vem, ga pa biksam. v bistvu bo aspirin zmagal.

nujno

(vir: sbintheknow.files.wordpress.com)

vsak si po svoje predstavlja nujnost. prejšnji teden se mi je iz jasnega pricedila ena taka ... nujna zadeva.

sreda 21.13 - spim ko hlod. zvoni telefon. mati ... ne dvignem, ker slutim potek pogovora (navkljub vsakokratni dialogni telovadbi se pogovor vedno konča z varianto tegale refrena: 'kdaj prideš domov?' 'ne vem točn, mrbit ta teden' 'bom štrudl spekla, dej povej' 'ni treba' 'pa sej ga maš tolk rada. kaj pa klobase, jih mamo velik' 'mam še od božiča pršut. aja, pa vegeterijanka sem' 'veš kaj, ne bod neumna.kdaj prideš, no? js sem že stara' 'ej, morm it, sej se slišva, no' --> mučno. za oba srčka s slušalko ob ušesu in na dveh straneh vesolja.

also:

četrtek 6.56 - telefon zvoni. mati. ne dvignem, ker me ni pri telefonu. kasneje se ne pripravim, da pokličem nazaj in popoldne pozabim.

četrtek 18.30 - telefon. mati je tokrat v ruzaku in jaz na kolesu. ravno s pilatesa in vsa pomirjena. ne, ne dovolim ji. postajam vedno bolj egoistična, hkrati pa me žre črv krivde. glista zajebana.

četrtek 21.12 - mati je še vedno v ruzaku, jaz pa pod tušem. mati poje, jaz se umivam. drgnem. ko pridem izpod prša hadvao, ni prostora za madeže. pa še ura je 22.00. spim slabo. je kdo umrl, je zbolela, je zbolel oče?

petek 8.05 - kliče oče. leži na mizi v službi in se dere v prazno, ker je hči spizdila na sestanek v službi. dete nehvaležno.

petek 12.00 - kličem mater:

dete nehvaležno: 'živjo mami, a si klicala?' ja vem. lame. 'a je kej narobe?'
mati: 'joj, zakaj se pa ne oglasiš? veš, te kliče že cel teden. zakaj se ne oglasiš?'
dete nehvaležno: 'oprostsemzvečertolkzmatrana zanč sempapozablatelefonuruzakuinvsakičpozabimnazajpoklicat.... (lame)'

mati: 'joj, veš, da sem js že stara in kaj, če bi se mi kej naredl?' ... (trpeče, krivdonabijajoče)

dete nehvaležno: 'daj povej, zakaj si klicala prosim, preden se spičva.'

mati: 'ja, ati je s primorske prnesu breskve. a boš rabla kej breskev? kdaj jih prideš iskat? kolk jih boš rabla? moraš nujno pvedat, da jih dam v hladilnico na stran. so trde, veš. take maš rada ...'

dete nehvaležno: 'aja, no ta teden mrbit ...' (s to ledenostjo presenetim še samo sebe)

mati in oče me najbrž pogrešata. kdaj bo dete nehvaležno splezalo nazaj v njun objem?

kaj pa vem .... mrbit ta teden.

zdenje

(vir: http://www.theblogofrecord.com/)

"Tone, z'deva pr kitajsk' piramid in ne veva, kva bi."

... so bile besede Nejca Zaplotnika, ko sta z Andrejem Štremfljem 13. maja 1979 osvojila Mount Everest kot prva v vrsti Jugoslovanov. govoril je s Tonetom Škarjo. Baje je bilo gori na gori do zdaj 12 Slovencev in samo 1 Slovenka, Marija Štremfelj. pa bodi dovolj o tem - svaka jim čast.

ta stavek se mi zdi fenomenalen. v tem trenutku tud jest z'dim na piramidi, kot ni težko ugotoviti. varne poti ni. zakaj sem naredila načrt samo do cilja?

ah, en kup vprašanj.

arhiviranje življenja

imam nov fotoaparat. prvič v življenju. to so pač zahteve sodobnih družbenih medijev, kjer sicer že obstajam, ampak se šlepam.
zdaj bom disengaged eye. mašina je seksi. je simpl. je sony.
and so my life begins.

(vir: http://www.istockphoto.com/)

nazajnazajnazaj

takole je bilo včasih.
a bi takole popeglana in natupirana še danes dobila službo?
možnosti bi bile popolnoma enake, tudi če bi prišla s preluknjano brado in sencami, v rokah pa bi držala macolo.

frizura in oprema zaposlovalcem ni ključna.
ključne so kandidatove sposobnosti, znanje, izkušnje, reference.
to so temelji zdravega razvoja.
ne vem, če je čist tko.

in zato smo, kjer smo.

kera morala, ha?

mine

/vir: rohfun.com/

danes in včeraj in pretekli vikend imam občutek, da je nekdo vame zasadil zavoro - nevidna roka/vilica drži možgane in jih stiska. stiska ravno toliko, da osnovne funkcije še delajo, ampak z zamikom in trudoma.
slišim limfo, ki gomazi in mi daje občutek, da imam gromozansko betico in vse okončine. pravijo, da se tako počutiš, ko rasteš. hm. ves svet je na počasi. ena misel se le stežka prelije v drugo in da se povežeta med seboj, traja celo večnost. ko se povežeta, spim.
sanjam, da grem na obisk k domačim in ko hočem oditi, nimam več kavbojk in ključev od avta.

kaj sploh pomeni, da imam občutek? nič nimam občutka, tako je.
naj mine.

ko za nasvet vprašaš kompjuter

spisek poklicev, ki so mi baje pisani na kožo - takole so mi sodili:

Revizor
Računovodja/Aktuar
Letalski inženir
Vojaški oficir
Kmetovalec/Vodja trgovine
Analitik/Davčni specialist
Knjižnjičar/Arhivist
Matematični/Tehnični učitelj
Pravna sekretarka
Računalniški inženir
Logistično upravljanje/Upravljanje ponudbe
Nepremičninski agent
Športni prodajalec
Spletni založnik
Geolog

in med vsemi bi samo kot pravna sekretarka lahko mela joške.
zdaj vem, zakaj nikamor ne prilezem.

kave (ne) bi

(www.flickr.com)

sem našla en trik za možgane, ki mi je pomagal do energije.

Izhodišče: brskljaje po svojih navadah sem se zadnjič zamislila nad prvo skodelo kave malo po šesti zjutraj. ta je taka črna in pocukrana žlindra jacobs, ki mi kratkomalo in počez ne paše več tako kot včasih. nekoč mi je dvignila nivo energije in jutranjega mižavega razpoloženja tako, da sem ob prihodu v službo skoraj prekurila tipkovnico. od silne energije se mi je dvignila temperatura glave in so mi lica po kmečko pordela. od tega je zdaj ostala samo kmečka pordelost.

Študija problem: kronično pomanjkanje energije
cilj: učinkovito prelisičiti možgane, da bodo mislili, da jo imam

Raziskovalno delo je bilo izvedeno v obliki temeljitega viharjenja možganov in loparjenja z nogami v obliki identifikacije, kategorizacije, analize ter vrednotenja vplivov uživanja (na eni) in neuživanja kave (na drugi strani) navsezgodaj. Trajalo je sedem dni. Nato je bilo na podlagi ugotovitev treba povleči zaključke in pripraviti strategijo uživanja in neuživanja kave za naprej, hkrati pa podati približno dnevno količino, pogostost ter termin kavepitja.

Zaključek: črna kava ob šestih zjutraj nima več nobenega pozitivnega učinka na preučevano telo.
Sklep: do preklica zjutraj ne bom več pila kave

Strategija:

• pojedla bom zajtrk in mirno odšla bleda v službo

• prva kava mi pripada okoli 5. ure popoldne in jo lahko spremlja čokolada

Odkloni:

• v skrajnih primerih padca energije zaradi višje sile ali poslovnih obveznosti, pa tudi zaradi dolgočasja mi pripada skodela kave že prej.
• ko sem zadovoljna s svojim performansom v službi, smem v mečkatorja na kofe s smetano in dvojnim prelivom. v primeru optimalne pričakovane doze smetane strežni osebje dobi napitnino.
• vikendi: ta strategija ni izvedljiva, ker pride v igro sobotna priloga.

Trenutni rezultat:

• kava ob petih popoldan v spremstvu čokolade mi da enormno količino energije in zaenkrat deluje kot ponovni zajtrk - to pomeni tudi podaljšano bdenje.

Temu nekateri rečejo taktika odrekanja. Jaz pa se delam, da je to moj patent in jo imenujem spidstritkofitrik. Sledila bo prijava na Urad RS za intelektualno lastnino na Sektorju za patente. Potem si bom dovolila dat napitnino tudi, ko ne bom vesela.

in še ps: tudi ta post je nastal ob pitju spidstritkofitrik.

neprijetna resnica ali nekaj podobnega

kako zapeče, ko izveš resnico. in ta me je doletela pred časom, zdaj pa jo imam še potrjeno na videoposnetku.
namreč.

nkoli nisem dvomila o svojem slogu tekanja. zamišljala sem si nekaj podobnega tistemu od deklic in fantov, ki v monokromatskem ozadju laufajo nekje v bližini kanjona Colorado, klifov ali pa kar goli i bosi po snežnobeli plaži.

ko rečem podobnega, ne mislim na necelulitnost nog, bleščeče porcelanastih zobk in simetričnih vzorcev potnih srag in podobno -- predvsem se ta podobnega nanaša na gibanje nog.

reklamno gibanje nog je do kičavosti izpopolnjeno, noge poganjajo neobstoječe kolo, ni odklonov ne v levo ne v desno. oblikujejo enakomerne dolge in sloke elipse.

moj slog je bolj podoben loparjenju. brado držim navzgor in gledam nekam k sv. Petru, so roke pokrčene, dlani stisnjene v pest z iztegnjenim palcem, noge pa delajo pizdarije. medtem ko so boki nevarno blizu tlem, stegna delajo osmice v eno smer, kolena v drugo, vse, kar je nižje, je pa živi direndaj nedeljskega bolšjaka.
ko se takole gledam , imam občutek, da noge sicer vedo, da se pete iz osi kolena praviloma ne bi smele odklonit več kot 90 stopinj, pa jih gladko boli. a potem imajo slabo vest in se v loku vrnejo nazaj k jedru gibanja. a jim je hitro dolgčas in ajmo znova.

imam pa rešitev:
- kapa s šiltom in brezkrojni puloverji, da te še lastna mati ne spozna
- oprijeta kapa, ki iz vsake face naredi 'Krik'
- nočno tekanje v neosvetljenem okolišu

in nobena ne pelje v reklamo za športne copate ali deodorant. darn.

zdaj pa grem, ker bolečina od pekočega posnetka še ni izzvenela.

a ni čudn

zakaj me šef vedno pokliče na razgovor o novih i još boljih radnih zadatkih v petek u 15.03?
a ne more enga že po defaultu depresivnega ponedeljka izbrat?
bi me neskončno razveselio.

dediščina

v iskanju izgubljenega časa sem se zalotila, da gledam prispevek, ki ga je za Kamničan.si pripravil nadebudni novinar ob uvodni prireditvi v 26. Svetovno prvenstvo v gorskih tekih. to bo letos septembra potekalo na Veliki planini in bo hkrati snedlo tek na Grintovec. Ob uvodu v športno dogajanje je OŠ Stranje v sodelovanju z občino, organizatorjem tekov in nekaj lokalnimi kulturniki otvorila fotografsko razstavo Velika planina skozi čas in ob tem priredila pravi spektakel.

seveda, velika planina je čarobna in skriva polno naravne in kulturne dediščine in mestoma težje razumljivih navad (pastirji so iz sira/skute oblikovali žensko dojko in jo podarjali izvoljenkam ob dvorjenju :/).

meni najintrigantnejši primerek žive kulturne dediščine, ki se le malo spreminja in se zares prenaša iz roda v rod v neokrnjeni obliki, pa so prireditve, proslave - dogodki v organizaciji OŠ Stranje.

lokacija: telovadnica OŠ Stranje

scena:
- tapeta, bela - na njej iz kolaža naslov prireditve - cvetje random po prostoru.
- otroci v majicah enake barve nujno (če je zima, dolgi rokavi - bluza/srajca - če je drug letni čas, t-shirt).
- gostje na gosto nafilani na 20 kvadratnih metrov.
- stoli leseni.
- otroški zborček- je del stalne scene.

govorci
- med njimi nujno 2 šolnika, vsaj en izmed njiju mora biti politično aktiven.
- tokrat nas je počastil tudi presvetli in prepiti župan SmolNIKAR(ga še 1x izvolt).
- organizator gorskega teka, ki si je v paniki pozabil zatlačiti srajco za hlače in zapeti rekelc. lepo je prebral ženin govor.
- pevec, ki zapoje kako himno - tokrat je bila posvečena gorskim tekom (!) - sicer znani pivec.
- stranjski pihalni kvartet - sicer znani pivci. so pa redno pri maši.
- medtem ko so otroci stilsko uniformirani in poenoteni, je za govorce popolno pomanjkanje smisla za oblačenje predpogoj za uvrstitev v program.

detajli
zborček je res monolitski umotvor zborovodkinje K. U..
otroci so ves čas na odru, da se res zabavajo na licu mesta.
flavtensekcija ima nujen solo, in sicer to pomeni vsaj 4 piskanja.
verjetno so zapete pesmi bolj poslušljive, pa se jih ponavadi ne razloči - akustika ni broadwayska. med proslavo je vsaj dvema pevcema iz zborčka slabo in bruhata.
zborovodkinja nujno nagovori prisotne s tremi skladbami, ki jih užge na harmoniko.

trajanje
prireditev traja vsaj 2 uri in petnajst, sicer je to stran vržen cajt.

nauk
na koncu smo vsi samo utrujeni.

jutrišnja dediščina
oh, ti spomini so res nepopisni - še na mnoga leta!!
upam, da jih kdo predlaga za effie leta

kako do odgovora, če ne smeš vprašat?

vsi gledališki igralci in igralke pravijo, da jih najbolj moti vprašanje, kako si uspejo zapomniti toliko besedila. in je točno to potem tudi njihov odgovor nanj.

jaz pa še vedno ne vem, kako jim uspe. in me zares zanima. koga naj zdaj vprašam, da dobim odgovor?!?

(vir fotke: disoriented.deviantart.com)

svašta majko rodi

te dni sem intenzivirala brkljanje po spletu in naletela na zelo zanimivo objavo v Slovenskih novicah iz leta 1996:

Homoseksualec v Tivoliju
Vsi, ki bodo v sredo zavili v dvorano Tivoli, naj bodo zelo previdni. V nedrjih ljubljanske športne dvorane bo namreč pretila velika nevarnost okužbe z virusom aids, kajti pod Rožnikom se bo mudil homoseksualec. Posebej nevaren bo bližnji stik z omenjeno (rizično) osebo, zato je bolje, da z njim ne kontaktirate, kaj šele, da se ga dotaknete. Čeprav je osveščenost ljudi zaradi pojava nove kuge zelo narasla, pa nikoli ne veš, kje te ta nesreča lahko doleti. Omenjena oseba, ki bi lahko zaradi svoje temne polti zavila v črno tivolsko dvorano, je gay, ki prihaja ravno iz države, kjer je ta bolezen najbolj razširjena. Je namreč Američan, ki ima zdaj italijansko državljanstvo, prebiva pa v Bologni. Na srečo se novi Italijan v slovenskem glavnem mestu ne bo zadrževal dolgo, v dvorani Tivoli pa ga bo mogoče videti predvsem na košarkarskem parketu. DanGay ima 35 let in 206 centimetrov, je igralec Teamsystema in bo v sredo igral v dresu italijanske košarkarske reprezentance v kvalifikacijskem srečanju za nastop na evropskem prvenstvu v Španiji proti izbrani vrsti Slovenije. (V: Slovenske novice, 28. oktobra 1996)

zanimivo bi bilo vedeti, kdo je avtor in kaj poreče na tole zdaj.

leti leti lastovka

(vir: www.clipartof.com)

vsako leto imam navado, tako za špas, da kak del svojega telesa zmerno-do-pretežno nalomim, nabreknem, prerežem ali pretrgam. pa nisem nobena umetnica body arta.

tokrat imam pretrgano notranjo vez na levem kolenu. na smučanju s kočne sem v desnem zavoju delala gimnastično prvino - lastovko. a sneg ni parter in ponavadi se pri smčanjunnosi smučke in ne telovadne copatke. to so pač dejavniki, ki niso bili upoštevani.

sem si zato pretrgala par vlaken. čaka me zdaj 6 tednov mirovanja in fizioterapije. mirovanje me najbolj vznemirja, reže in natira sol v rano. sem totalni đžanki in me aktivnost pomirja. če je nimam, nisem. nisem kot nasprotje od sem.

lastovka je sicer kar spodobno uspela in v dolini je bilo prijetno toplo.

za drugo leto zdaj pobiram stave - bodo roke, noge, morda nos ali kak kos rebrc?!

nostalgija

danes je eno leto od zloma koželjnice na moji levi roki.
čudno prečudno: zalotim se ob želji, da bi imela kako nebistveno okončino zlomljeno in bi lahko ležala in nič drugza.

ločnica

(vir: http://chadzilla.typepad.com)

največji problem v določenem trenutku mazavo zakrkne in stke sam sebe v zmuzljivo gmoto, ki gruli in tuli: "Zakaj drugi niso jaz?"

sliši se grozno, ko si to priznam.