Zate.

Od Striti.

Delovna skupina za potičarske zadeve

Danes sta v Sloveniji dve top noviculji zasenčili sonce - dobitek na lotu in predsedniška potica.

Ker se to ne zgodi vsak dan, se mi je zdelo nujno, da zadevo fliknem sem. Za vnuke.

Predsedniće ima seveda svoj profil na tviterju. Kar priden je. Najbrž mu tvita nekdo iz njegove kancelarije. Danes je bil na Bledu, se vozil s pletno, pekel potico in take.

Takole:

Predsednik Borut Pahor s pletno na obisk na Blejski otok, kjer poteka Dan potice, tradicionalne slovenske jedi. pic.twitter.com/j0whomeXCd
— Borut Pahor (@BorutPahor) December 7, 2013

In ... dobi preko tviterja tole prošnjo:

@BorutPahor pozdravcki na Bled tudi za dr. Bogataja ;) boste prenesli do njega? ;)
— ninagaspari (@ninagaspari) December 7, 2013

In seveda odgovori:

@ninagaspari bomo, če bo le mogoče. :)
— Borut Pahor (@BorutPahor) December 7, 2013

Hvaležnost:

@BorutPahor odlicno. Lep dan ;)
— ninagaspari (@ninagaspari) December 7, 2013

In pol čez tri minute:

Predsednik Pahor pod budnim očesom dr. Janeza Bogataja, avtorja monografije Potice iz Slovenije, pripravlja potico. pic.twitter.com/6z8A29XV8y
— Borut Pahor (@BorutPahor) December 7, 2013

Zdej mi nej pa eden pove, v čem je bila težava, da se Bogataju ni dalo prenesti pozdrava. A?
Ker "Če bo le mogoče," se sliši kot "Če bo Bogataj tam," ali "Če se nam prej gospod predsednik ne poreže." Bogataj je pa tam. In to bi se dalo zrihtat. Tudi če je tviteraš v Hong Kongu.

Če si prebral/-a do sem, lahko potrpiš še kak odstavek. Priznam, to je bedasta zgodbica. Pa vseeno sem se spomnila na ene par naših izkušenj. Se mi zdi, da zelo dobro oriše, kako si javnoupravna smetana predstavlja to čuveno dvosmerno komunikacijo. Dialog s svojimi državljani in skupinami njih.

Ko sem še delala na nevladni organizaciji, smo redno, ampak res redno, prosili za sestanke s tem in onim jebenim ministrom. Ministrom za to in ono zaradi tega ali onega. Ker smo imeli nekaj povedat, ker smo imeli v roki rešitve za svinjarijo, ki nam gnije po gmajnah.

Najprej nismo dobili odgovora. Pač procedure (glej zgoraj, že samo prenos pozdrava zahteva nek hud protokol, očitno). Potem po 87 prošnjah in s pomočjo medijskega pritiska končno pridemo na sestanek. Z nami se strinjajo, pohvalijo rešitve, vse je res super in res oh-kako-krasno, da obstajamo. Da to moramo pri nas urediti, kakopak.

Potem pa nič. Nula. Z njihove strani ne bu ne mu ne Fuck off, bedni ste!. Ampak ker nismo dali miru in smo še kar črvičarili, so nam sporočili, da so zadevo predali naprej. Nam celo poslali scan dokumenta, ki je pričal o tem, da je eno ministrstvo zadevo predalo drugemu.

In to je bilo to. Zadeva rešena.

Če bo sreča, bo v roku treh let ustanovljena ena jebena delovna skupina, ki bo pomirila strasti upora pri nevladnikih in bo volk sit in koza cela.

A bo ta delovna skupina kaj delala? Hja ... "Bomo, če bo le mogoče!"

Naj jim/nam krava v glavo prdne. Naj jim/nam ohrovt zgnije. Tako nevladnikom kot drobnici z javne uprave.

Cicibanske modne banalije

vir: http://disney.wikia.com

Ne vem točno, kdaj sem prvič videla Tweetya. Najbrž v kaki risanki, ki so nas vedno okoli 19:15 prikovale pred TV zaslon. Ko sem bila dovolj stara, da sem poznala nekaj črk, mi je mami kupila zbirko Grimmovih pravljic z Disneyevimi ilustracijami. Do amena sem jih zgulila. Pa ne besedila. Slikce! Velike oči, rožnata polt, male srčaste ustnice in doooolgi lasje. In ozki pasovi. In take živalice, ki znajo govoriti. In kriČEčEEEbarve.

Ko danes govorimo o modi, jaz v resnici ne morem povedati nič pametnega. Nimam prav nobenega izoblikovanega stila, v enem dnevu nabavim za celo sezono oblek in obutve. Vztrajam na bulerjih in pulijih in to je to. Morda je to tudi zato, ker sem vse, kar v osebnem stilu lahko dosežeš, dala skozi zelo zgodaj.

Moda me je v enem obdobju totalno posrkala. Najbolj burne emocije in najbolj največjo predanost sem pri 8-ih letih izkusila ob premetavanju oblekic ... Prvi fetiš so bili modni trendi v Mikijevem zabavniku, kjer si lahko na punčare in fantete natikal papirnate oblekce. Ful špon.

In potem so prišle ... kratke majice. Ampak ne kar vsakršne.

Take, na katerih so bili narisani Disneyevi junaki. Ne samo na sprednji strani – na obeh! Saj poznaš, uno, ko te s sprednje strani gledajo, na hrbtu pa je slika njihove zadnje strani. Prvič sem jo zagledala na enem od družinskih švercarskih izletov v Celovec. Ne morem popisat občutkov. »Mami, ati, lejta ... oni živijo!« En brihten (predvidevam) marketingaš je dal junakom rit in tilnik in zadnji del komolca, da so zares zadihali. In lahko so lulali in se objemali in migali in tako naprej.

No, tako majico je bilo treba na vsak način imeti. Kujprec. Sošolka jo je že nabavila, kar je bil znak, da je roba prišla v našo bližino. Težila sem, o kako sem težila, da smo se zapeljali v trgovino s to dragocenostjo.

Tam so mi starši zabičali, da imam na voljo pol ure, da izberem eno. ENO?!!? Krivica.  »Aveš, koliko je tega, mami?« Kako naj zdaj izberem pravo? Da bo na njej vse. Vse, vse vse hočem.   Po precejšnji dozi togotenja in moledovanja se je izrisala rešitev. Sem našla eno, na kateri so se kot sardine v konzervi svetu režali Pluto, Minnie, Mickey, Racman Jaka. Več jih ni šlo gor.

Z njimi sem vztrajala do osmega razreda.

Zbirala sem tudi prtičke.

Okrogla miza, prepletene niti in neke riti

Ljubljana odozgo 1992 (Foto: secorlew)

Sedimo na neki okrogli mizi cehovskega združenja. Velika soba, veliki stoli, veliki pokali. Neprodušno zaprta okna. Daleč spodaj na ulicah bezlja in trobezlja Ljubljana.

Tematika je težka, krizna. Moderatorka ima ob sebi tri gospode. So uveljavljeni, vsak na svojem področju si lahko privošči, da danes menja službo in bo jutri imel novo.

Na začetku se vsi lepo predstavimo, tudi publika, ker predstavnica organizatorjev to veli. In tako sedimo tam vsi z imenom in priimkom, povrh pa še brendirani. Nekateri povlečemo ven zvezke, ker ... no, pametni menda pišejo.

Nakar se med pogovorom izkaže, da je čisti slučajno neka gospodična iz vrst publike tudi predstavnica lastnika firme v škripcih, na kateri dela eden od gospodov sogovornikov okrogle mize. Jim takorekoč rešuje rit.

Wov, zakon, fulšpon, networking alert, vsi smo na trnih.

Moderatorka malce v šali malce zares: "O, potem se pa z gospo verjetno poznata?"

Gospod (recimo mu Mister Ritsem smrtno resno in z dvignjeno brado, noge prekrižane na široko, ena dlan počiva na kolenu, druga boža brado): "Ne, veste jaz imam kontakt pri vodstvu, sem na vezi s predsednikom uprave pri njih, tako da mi to ni tako pomembno."

Pozgodban futerday

Rada imam storify. In rada imam barve hrane. Zato:

"Pa saj smo šłi mi tud sam na sprehod, gospa!"

Ne vem. Najbrž sem že prevečkrat razložila, da sta moja kičma in koleno vredna pol gnilega jabolka. In da so zato moje športne aktivnosti sprehod po ravnem. Pika. Ker grem zgodaj v službo, grem še bolj zgodaj na sprehod. Poskušam vsak dan.

Zdaj je ob pol petih še trda tema. Takrat se jaz priplazim ven, bleda kot Morticia Adams, naspidirana kot Garfield. Z jekleno voljo in žulečo ćelko na čelu. Kje pa. Ne režem megle, ne skačem po lužah. Sem daleč od Pike Nogavičke. Ali Kekca.

Trasa poteka malo po asfaltu in kar precej po gozdu.

Včeraj sem komaj prišla nazaj domov, ker mi je čelka umirala. Zato sem jo zvečer nahranila z novmi elektroliti in sva šle. S ključem od vrat, pritrjenim na vezalke od superg.

Malo po vstopu v gozd, čez kakih 300-400 metrov, sem prižgala svoj novi reflektor. No, tudi če ga ne bi. Po 20 metrih sem potem sredi makadamske ceste, v jarku, ki jo je zajedlo zadnje deževje, zagledala postavo. Moško postavo. Ležal je. Srce se mi je zaskočilo. Kot bi preskočilo jetra. Hkrati seveda tudi nabreknilo, utrIPAloutrIPalO čisto nepravilno. Začutila sem brbotanje krvi po vseh kapilarah. 

Bil je živ, eno nogo je imel pokrčeno. Roke so počivale na trebuhu. V tistem trenutku sem se zavedela, da se je on tudi nekoga zavedel. Zaznala sva se. Mater. 

Pa sem kar šla mimo njega, ker če bi obrnila, bi ziher pošponal za menoj, sem si rekla. In še, da mi bo šlo morda gladko in neopaženo mimo, da je bil pijan ali zadrogiran do konca. Pa ne, zlomka. 

Začel je teči za menoj. Potem sem se bila pač prisiljena obrniti. V sanjah se včasih v takih trenutkih zbudim. Jok, brate, tokrat ne. V rokah je nekaj močno pritiskal na dimlje. Nisem videla. Imel je brado in svetleče oči. In kapuco.

Moje telo se je spremenilo v eno samo misel. Ta je bila: »NeeeŠVBSUGFBFBIBSKwwwsfwtf?!«

Rekla pa sem: »Samo na sprehod grem, čisto zares!« On pa nazaj: »Pa saj smo šłi mi tud sam na sprehod, gospa. Pa kaj ste se tko ustrašła?!«

Sem šla naprej, njegovi koraki so utihnili, srček je bil pa na osemsto obratov. Ko so se vrnile še besede v možgan, so rekle: »MI?! MIIII?! Kateri MI?!?«

Šla sem naprej v gozd, da ne bi mislil, da grem na policijo. Ranjeni razum pač J

Hitrost je bila primerna nedelujočim okončinam. Bolt The Legenda ne bi bil moj bestič verjetno. Čutila nisem ne bolečine ne ničesar. Iskala sem izhod iz gozda in čakala, kdaj se mi bo kateri od teh MI nalimal na hrbet. Seveda sem ga našla, izhod, ki to ni bil. Malo sem zalomastila preko mokrih in precej zoprnih vej – po kakih 10 minutah sem bila zopet na cesti. Ljudje so že šibali v službe. Jaz pa iz najhujšega treninga ever. 

Potem pa tresoč po drugi poti domov.

Vse skupaj je trajalo kakih 40 minut. Domov sem prišla ... domov sem prišla. In to je važno. Jutri pa ne vem, če bi spet poskusila s temi svojimi jutrovanji ...

V gorah je lepše.

Roza polnilo in obeti iz Amerike

Seveda sem imela rada roza barvo. In zelooo sem si želela dolge lase, pa mi jih starši niso pustili rasti. Zmeraj so našli milijon razlogov, da to ne bi bilo prav. Res ne vem, česa so se bali. Da bom ratala nek ženski Samson ali kaj. Enkrat sem potem res prinesla domov iz cicibanovih uric uši. Potem še pet let sploh črhnit nisem več upala o laseh. Samo ogledovala sem si dolge kite in repe, ki so jih punce okoli trogale. In elastike! Na vasi je bila tudi družina, ki izvira iz Jordanije in njihova hči je imela bujne valovite vranje črne lase. Njen ati je na pol leta odhajal dol in ji nosil domov pisanih oblek, šatulj, puščic za svinčnike. Danes bi temu rekla kič. Takrat pa nebesa. Daleč najbolj mamljive so mi bile njene gumice za lase. S češnjami, rožicami in vzorci, da se ti je kar vrtelo, če si dolgo gledal vanje. S telepatijo sem hotela doseči, da bi mi eno podarila, pa nisva bile na isti liniji.

Vghlavnem, tkole nekako je to izgledalo :-)

(foto: osebni arhiv. prvi pasoš. 5 let.)

Sem že povedala, da je bila moja dopoldanska izmena do 6. leta oddelana pri Bosovi mami čez njivo. Tam je gor rasla tudi njena vnukinja, s katero sva se nekaj časa skupaj »merkali«. Bina je bila dve leti in pol starejša od mene. No, še vedno je. Ko sva hodili že v OŠ, sva seveda ostali prijateljici in skupaj tudi prižgali prvi cigaret. KIM Mentol. Ukradli sva ga Binini mami. V kolibi za hišo, ki je imela WC na štrbunk. Zarotniško sva se režali ko dva pečena mačka, misleč, da sva pretentali vse živo. V resnici pa je mama plela na vrtu čisto zraven, ata pa na klopci pred tapravo hišo kadil. Ta WC pa na pol poti med njima. Seveda se je kadilo ven. In vohalo. Ampak rekel ni nihče nič.

Mimo Bosovih teče glavna vaška prometna žila, po kateri so se  in se še sprehajajo vsi, ki tam živijo. Ena meni najbolj zanimivih sprehajalk je bila gospa iz Vile. Ne vem, kako ji je bilo ime, imela je črnega rotvajlerja in goste rdečkase lase, povezane v figo. Njen glas je spominjal na Nežo Maurer, njen navihan pogled prav tako. Živela je kak kilometer stran v veliki Vili z veliko začetnico in s pradavnimi drevesi vsenaokrog. Kot ena postarana Pika Nogavička. In ... imela je sorodnike v Ameriki.

Spomnim se, da je enkrat prišla mimo z darili. Sorodniki so ravno odšli in jo založili s preveč stvarmi, pa je malo talala naokoli. Bosovi mami je prinesla kofe, atu cigare, neko žganje za mamo in očeta od Bine in najbrž še kaj. Nama pa čokolado. Bini in meni, vsaki svojo tristogramsko čokolado z jagodnim polnilom. Roza jagodnim polnilom. V neznansko lepi rdeči embalaži, na kateri so bile napisane tuje besede in narisane rdeče jagode na zelenih listih. Obema so oči zrasle in stiskali sva tisto čudo v naročju, kot bi šlo za življenje. Za trenutek si niti nisem več želela dolgih las.

Gospa Vila je odšla. Bina je pametno skliznila in izplen od obiska odnesla v zgornje nadstropje, v svojo sobo. Ker meni je Bosova mama vzela čokolado. Rekla je, da jo bo spravila v kredenco v kuhinji in da jo dobim, ko grem ob enih domov.

Ko je bila ura ena, sem se dolgo motala okoli tiste visoke kredence in se obirala pri oblačenju. V pričakovanju velike rozardeče dišeče in čokoladne Amerike. Mama pa nič. Kar ni mi je vrnila. Moje čokolade. In drugi dan tudi ne. In čez 14 dni tudi ne. Še danes je nimam.

Nikoli si je nisem upala vprašat zakaj. Še danes, ko jo vidim 85-letno in vso sključeno, ne upam.

Na Metko pejt!

Danes se javljam z Metine liste :-)

Klik!

118.575 plus ena

Toliko nas je. Nezaposlenih. Ja, tudi jaz. Od decembra lani. Ne želim jadikovat, službo bom dobila, imam samo eno luštno zgodbico, ki jo želim povedati, medtem ko na Studiu City poslušam ministrico za delo družino in socialne zadeve dr. Mrakovo, ki govori o aktivni politiki zaposlovanja. In o ključnih problemih zakonodaje in sistema.
No.
Tako kot vsi brezposelni jadniki sem tudi sama dobila svetovalko. Tako se imenujejo. Pri njej sem bila od nastopa brezposelnosti dvakrat, pa enkrat mi je en teden skupaj pošiljala potrdilo, ki sem ga potrebovala. Po navadni pošti.
Prvič me je poslala v knjigarno po obrazec »MNJŽ«, da sem se sploh lahko prijavila, v roke naložila dve brošuri, naklikala moj zaposlitveni načrt in me poslala na pot v svet prijaznih delodajalcev, ki so čakali name. Svetovala mi je, naj se čim prej lotim iskanja zaposlitve. Bohlonaj. Ker sem morala urediti še zdravstveno zavarovanje, mi je svetovala, naj si ga grem uredit. In še, naj to grem urejat na ZZZS. Ker sem želela dobivati nadomestilo za brezposelne, mi je svetovala, da si ga uredim.

(Refren. avtorica grafike: Maja B. Jančič All rights reserved.)

V času od prvega do drugega obiska sem seveda bila aktivna, pošiljala prošnje tamo i onamo, povsod po malem. Odziv blazno dober, tako dober, da sem junija zopet morala priti do svoje svetovalke in si podaljšati status.
Klicala sem torej svojo svetovalko konec maja, če si moram kaj podaljšati svoj privilegirani status ali je to urejeno avtomatično. Bi lahko bilo, ane :-). Pač, glupo pitanje.
»Joj, joj, nama je pa že vse preteklo! Hitro pridite sem! Joj, joj!« No, potem le ni bilo tako nujno, saj je na moj prestrašeni: »Ja, a lahko že danes popoldne ob 15.30 pridem?« odgovorila, da v roku 14 dni bo čisto OK.
Zanimalo me je še, ali morda potrebuje vse moje prošnje za službo za v arhiv in morda v komentar, če bi lahko kaj izboljšala. Je rekla, da ne. Tega res ne potrebuje. Če hočem, ji lahko pošljem seznam prijav v wordovi tabeli. Ja, OK, pa v wordovi, če so tako natančni.
Sem vestno pripravila tabelico, poslala po mailu in čez par dni prikrevsljala k njej. Seveda me ni poznala, ta moja svetovalka za zaposlitev. Sem bila pri njej le enkrat.
Maila z evidenco prijav na delovna mesta v wordovi tabeli še ni odprla.
Zopet je preklikala moj zaposlitveni načrt, mi dala zadevo podpisat in pripomnila, da je res fino, da imam visoko izobrazbo. Pri tem me ni nikoli pogledala v oči. Tisto klikanje mora biti zares zafrknjeno in mora zahtevati celega človeka. Ne predstavljam si integralov, odvodov, enačb in ugank, ki jih je morala moja svetovalka v realnem času reševati, medtem ko sem jaz nasproti čičala in čakala na njen pogled.
Ko je končala, mi je svetovala, naj si čim prej uredim zdravstveno zavarovanje. Ko sem vprašala, ali je kakršna koli možnost za denarno pomoč, ker nimam prav nobenega prihodka, hkrati pa zaradi težav s križem in post-op kolena hodim na precej samoplačniških fizioterapij. Svetovala mi je, naj grem na Center za socialno delo. Kar iz glave. Hvala ji za ta nasvet.
Povrtala sem še, kako je z olajšavami za prispevke samozaposlenih, ki prihaja v juliju. Mi je razložila, da ... ja, da prihaja. Jaz pa sem lahko odšla.
Kasneje na Zavodu za zdravstveno zavarovanje RS so me poslali v knjigarno po obrazec »MJNKŽ« in smo stvar uredili. Seveda položnic ne pošiljajo po mailu. Trajnika ni.
Nato sem se odpravila še na Center za socialno delo, kjer nisem vedela, kako točno se taka denarna pomoč imenuje in so se mi tri njihove zaposlene svetovalke smejale na hodniku, medtem ko sem mencala in izumljala raznorazna imena zanjo. Bilo me je sram, prav sram me je bilo. Kajvem zakaj. One so bile tam na klepetu. Končno so me poslale na prava vrata – prej pa zahtevale, da povem svoj priimek. Pojasnile so, da so vrata urejena po abecedi. Ker je moj priimek ob koncu abecede, sem padla na vrata R-T. Ne vem, kako rihtajo, če imajo kdaj pred temi vrati gužvo. Verjetno je priporočljivo, da imaš vsaj dva priimka, potem si hitreje na vrsti.
No, tam me je gospodična poslala po še en obrazec v knjigarno in razložila, da če bom imela kako vprašanje, naj pogledam na spletno stran. OK.

Tako je to pri nas z aktivno politiko zaposlovanja v praksi. To so naši svetovalci.

Medtem ko sem tole napisala do konca, je ravno Anita Ogulin izgovarjala zadnje besede na gostovanju pri Štefančiču: »(...) brez upanja in prihodnosti, ne krivi ne dolžni.«
Ditto, Anita.

Kar zaljubim. Se.

Zaljubim se. Vsakič, ko grem v gledališče in mi je neka gledališka predstava všeč, se malček zaljubim. V igralca, igralko, režiserja. Nekoga že najdem.

Kaj jaz vem zakaj. Niti ne iščem razlogov. In ker nisem niti najmanj strokovnjaka, da bi lahko predstavo ocenjevala strokovno, kritičarila in argumentirala, kot se šika, ocenjujem po stopnji zaljubljenosti. Simpl.

Na primer: zadnjič sem šla gledat predstavo Robinson v režiji Jake Andreja Vojevca in dramaturgiji Simone Hamer. V glavni vlogi nastopa Klemen Janežič. Ta je poleg publike tudi edini igralec na odru. 

(vir: Robinson Biteater. foto: Urška Boljkovac)

Jako nekako poznam – bil je moj sošolec na FF. Genij z dolgimi blond skuštranimi lasmi in češkorokerskim stilom. Skupaj z Natašo sem z njim preživela najbolj bizarnih 14 dni svojega življenja. Na nekem lingvističnem seminarju v Bolgariji. Kamor sva midve seveda pripotovali z ladjo in avtobusom. Vzelo nama je 4 dni. Ker se je takrat to zdelo blazno smiselno in stroškovno nezahtevno. In že na poti tja v Atenah malodane umrli od utrujenosti. Jaka je bil pametnejši, pripotoval je pač z vlakom v 1 dnevu, še manj. In stroškovno ni bil na slabšem od naju.

No, kakor koli :-). Jaka je, na svojo nesrečo/srečo kapavem, ena od tarč mojih Kupidovih zobotrebčkov. Sem malo zaljubljena vanj. Če bi morala oceniti to na skali od 1 do 10? Moram obrazložiti, ker mi številke in grafi od nekdaj ne ležijo.
Že ob prihodu v Kulturnico Lutkovnega gledališča, kjer se Robinson zbrodolomira, me je lepo pozdravil z: »O, lejolejo, Stranjčanko! Glih včeri sem se peljal s kolesom čez Stranje.«
Nekateri ljudje te po določenem času, ko se ne vidimo, začnejo ignorirat, češ, kao nikad sreli u životu, pa čeprav si mu na faksu ali srednji šoli napisal vse jebene spise v angleščini in ji držal prižgan čik, medtem ko je lulala čisti alkohol v nepekoče koprive. Ki bi jih falila in si zapalila rit, če ne bi bilo tebe. No, Jaka ni tak. Spremljam njegovo delo, odkar je diplomiral na AGRFT in vedno mu je uspelo, da se vanj zaljubim do 9.

To je Jaka. Potem je tu še Klemen. Mladi igralec, ravno frisch und fertig s faksa. Junges Gemüse. U božjomater podoben temule. Vseh mojih 16 razcepljenih se strinja, da je fant res en grande talent. Tiste vrste, ki mu slediš. Ta frdamani talent mu pronica iz vsake pore precej izklesanega, verjetno plesalskega telesa. Čeprav bi lahko bil tudi plezalec. Talent izstopi iz njega, se sprehodi med publiko, te objame. Vsakega posebej. In odskaklja nazaj. Otroško, lahkotno. 

Ujame te z očmi in drži pogled. Njegova pripoved je intenzivna, zelo skladna z glasom in prizorom, ki ga špila. Lahko je deški in navihan, lahko je zatežen, puhlo domišljav in nečimrn. Ali pa samo žalosten. Močan in na trenutke zelo čustven.
V enem prizoru predstave, ki je sicer polna humorja in pomoje tudi mišljena tako, da znova in znova izzove smeh, se mi je zdel popolnoma gol. Čustveno gol. In ga publika ni štekala. Smejali so se. Jaz se nisem. Ker midva sva štekala, stari. :-)

No, takele se grem, ko me spustijo samo samcato v Ljubljano, da grem na gledališko predstavo. In to celo v Lutkovno gledališče!

Polagam vsem na dušo, ker tja tale zadevica res paše: pojdite ga zabožjovoljo pogledat. Robinsona.

Tale zapis najbrž rabi endnote: Do not worry. I am not a stalker.

S kavo nad žejo

                                       
Zadnje čase veliko razmišljam o kavi.  Povod za to je predvsem pobuda Kava na zalogo, po mojem mnenju ena najlepših naključnih prijaznosti od mene za tebe ali za nekoga drugega. V Sloveniji ima seveda nezanemarljivo število kritikov in zakajpanebirajekejdruzgarjev. Meh, ko jih šljivi.

Kava, torej. Ne razmišljam toliko o njeni zgodovini in načinih pitja po svetu, ampak bolj o tem, kam me peljejo spomini nanjo. Kje je raztresen Stritijev kavin zoc in kaj mi ima povedati.
Moj prvi spomin na pitje kave se, podobno kot prvi spomin ever, skotali do Bosove mame. In nepričakovano s seboj pripelje tudi spomin WC papir in pravila okoli njega.

Pri Bos sem preživela odločilni del otroštva in še malo čez. In seveda tam spila prvi pravi in nepravi kafe, ata Janko pa mi je dal poskusiti tudi prvi 57 filter čik. Tam sem prvič izkusila krivico. A o tem drugič.

Kavo smo pri Bos pili za žejo. Mama je zvečer za naslednji dan skuhala velik lonec proje in ga postavila na svoje stalno mesto – na rob štedilnika, tik ob vhodu v kuhinjo, tako da ti je sunek kavine karamelne ostrine vedno prvi voščil doberdan.

Ta kava je bila hladna in nesladkana in je res odžejala. Vsak je imel za pitje tudi svojo skodelico. Moja je bila rdeča z velikimi belimi pikami. Otroci smo zaman iskali zoc na dnu skodelice, a smo vseeno uspeli napovedati eden drugemu prihodnost iz temnorjavih kapilaric, ki jih je čas izdolbel v bež notranjost skodelce.

Okus tega kofeta ni bil kaj prida, še zdaj se tega spomnim. Noter nismo dajali mleka, niti na misel nam ni prišlo. Imam občutek, da je ata Janko kdaj začinil svojega z rumom, ker je lepše dišal od ostalih. Vsakič, ko sem segla po svoji šalci proje, sem se morala malo prisiliti. A je šlo. Zato ker je ta kafe pomenil nekakšno vstopnico med odrasle. Tam smo sedeli s tisto črno brozgo v roki in to si imel za podelat, vmes pa si lahko poslušal starejše med pogovorom. Da bi kaj rekel, niti ni bila varianta. Če to kavo preživiš, si dober tudi za v bitko na Neretvi. Ali pa za asistentko bolničarki Franji.

O okusu sploh ni bilo nikoli govora, ta kava je bila kot dejstvo. Kot voda, taka pač je in pika.

Ja, pa še ta nesrečni WC papir. Kavica je imela učinke na naše prebave in smo seveda hodili po njej lulat in kakat, in kar je tega. No, mama je imela na stranišču vpeljan striktni varčevalni sistem. Čemu? Ja, ker je preprosto zelo škrt. To tudi sama ve in ne zanika.

Takle je bil režim: na stranišču smo se brisali s časopisnim papirjem iz prejšnjega tedna (Nedeljski dnevnik in Dnevnik). Če je bil slučajno tam Paloma WC papir, je to pomenilo, da je dohtar na obisku ali kakšna druga živina. Takrat si smel za lulanje porabit 2 papirčka, za kakanje pa 5. Mama je rekla, da ima vse prešteto in sem verjela.

Roke smo si umivali z nekim grozno smrdečim zelenoprozornim milom, brisati pa smo jih smeli samo v taslabo brisačo. Ob umivalniku sta viseli dve, taboljša je bila lepša, svetlejša in bolj suha, taslaba pa temnejša in mokra. Za kaj je mama uporabljala taboljšo brisačo, ne vem. Nisem upala vprašati, uporabila sem jo samo enkrat in potem celo dopoldne trepetala, ali me bo ujela pri tem kriminalu ali ne. Me ni.

Kava in WC papir torej v istem loncu. Oh, kako je zdaj drugače :-).

Preteklik še prihaja

(vir: intelboutique)

Malo mi je žal, da zadnje leto nisem pisala dnevnika bolečine.

Kako se je rojevala. Rasla. Nabrekala. Usihala. Se skrivala. Prežala.
Vztrajala.

Povzročala solze, ječanje in ležanje z glavo zarito v povšter.
Tudi ko je ni bilo, je ostajala kot strah. Jeza.

Nikoli izginila.

Spreminjala je lokacijo in bila zmožna boleti na treh koncih hkrati.
Onemogočala.
Opominjala.
Molčala.

Stiskala. Pikala. Rezala. Sekljala. Tipala.

Postala sem njen dom.
Skvotala.

Je moja prijateljica?
Poskusiva.

Je jaz?

Eno popoldne bogatejša

(Teta Dora - tale portret ji bom podarila za rojstni dan. delal ga je Istvan David)

Teta Dora je najbližje, kar imam babici. Pravkar je dopolnila 80 let, za sabo ima celo kariero operacij na hrbtenici, očesu, kolenih, imela je tudi raka, zdaj pa jo čaka operacija kolka. Njen drugi mož je umrl, preden sem se rodila, na božični večer 1975. Bil je to moj stari ata – Lojze.

Z njo sem kot otrok vsako leto hodila na morje, vsako leto sem se neznansko veselila počitnic pri njej. Stanuje prav blizu mesta in všeč mi je bilo, kako me je čisto vsak dan zjutraj vprašala, kaj bi tisti dan rada jedla za kosilo. Ponavadi sem rekla pico, pohanje in podobne otroške sanje. In špinačo. Všeč mi je bil njen toast in spanje na zakonski postelji ob njej. Preden sva zaspali, sva se zmeraj pogovarjali. Teta Dora ima tudi sestro teto Fanči – ta me je na morju naučila plavati in za to ji bom večno hvaležna. Njo rabim omenit, ker je pomembna v tej reportaži. Res lepi, prijetni, s kruhom pomazani in v vonju borovcev okopani spomini.

No, ponudila se mi je priložnost, da s tema dvema sestrama, Doro (80) in Fanči (77), obiščem Mestno gledališče ljubljansko. Predstava se je klicala Triumf ljubezni, a ta je še najmanj zmagovit dogodek tistega dne.

Takole je šlo:

19:00 (prejšnji dan): Teto Doro zanima, če hočem v teater na abonmajsko predstavo. Ena njena kolegica zaradi tedna v toplicah ne more. Časa za razmislek imam približno 12 ur.

9:00 (dan kasneje): Ja, grem. Teta Dora obvesti, da se predstava začne ob 15.30, traja 1.40h in nima odmora. Da iz Domžal štartamo ob 13.30. OK, pa ob 13.30. Gremo še po Fanči in v Ljubljani res ne moreš nikjer parkirat. Sicer ima Urbano in to, ampak sej veš. Sej vem.

13:00: Teta Dora pokliče, da gre sicer od doma, a se prej oglasi na pošti. OK.

13:20: Teta je še vedno na pošti, preklete vrste se kar ne premaknejo. Naj se kar oblečem in počasi začnem odpravljati. A je dovolj prostora za ustavit se pred blokom? Dovolj, ene 200 kvadratnih metrov. OK, se vidimo.

13:36: Spet klic – teta Dora je zdaj parkirala, naj pridem dol. Čaka. OK.

13:38 – 14:07 (pot Domžale - LJ Moste): Ravno pred mesecem dni je morala teta Dora ponovno na preizkus obvladovanja vožnje in je naredila. Malo je kolebala, ali bi šli na Šentjakob ali raje na AC, pa se je odločila za slednjo. Z drugo do 70, s tretjo do 100, pa sva bili hitro v Mostah.

14:10: Pozvoniva pri teti Fanči. Povabi naju gor. Dvigalo naju zafrkava, zato se odpraviva peš. Vmes poveva, kje naju kaj boli in kako močno pri hoji navzgor. Ona raje hodi dol, jaz pa gor. Boli pa ko hudič.

14:15-14:40: Pri teti Fanči spijemo vsaka svoj kozarec vode, poskusimo dobiti Fančinega sina Bojana na telefon. Star je 45 let in živi pri mami. Treba mu je bilo povedati, da ima doma repo in fižol, če Fanči slučajno ne bo doma, ko pride. Ni panike, vrača se šele zvečer. Pozno. Obdelamo nekaj predoperativnih tegob, ki tarejo teto Doro. Jaz sploh nočem, da gre na operacijo, ker tvega demenco ...

14:40-15:00: Gremo na trolo proti mestu. Posodita mi kartico urbana, na poti se naučiva dodajat novo številko v telefon. Rabila je Bojanovo, ker ga mora povabiti na bližajočo se rojstnodnevno žurko. Ugotoviva, da jo nategujejo - z vseh strani dobiva neke SMS-e, ki jih seveda plačuje. A se nauči tistega imenika. Ker je čisto enostavno, samo knofi so mali.

15:00-15:28: Čopova. Gremo na kapučin v lokal pred MGL. Sedimo na ulici in sestri malo povprašujem o tem, kako so včasih žurali. Teta Fanči je žurala z Banko Koper v Figovcu in pri Šestici, teta Dora pa z družbo Doma Ivana Cankarja v Festivalni dvorani, pri Figovcu in še kje. Obe sta imeli srečo s sodelavci, še vedno se srečujejo. A jih je zmeraj manj. Pa vendar, letos pride ena Fančijina kolegica nazaj iz Kanade prav na srečanje sodelavcev. Izvem tudi, da je moj pradedek popokal celo familijo in so šli v Ameriko. Bil je krojač. Nekaj let da so živeli v Milvaukejih (tako mami in teta Dora pravita Milwaukeeju), potem pa so zaslužili dovolj, malo pa jih je premagalo domotožje in so prišli nazaj. Z ladjo seveda. Tri mesece so se fijakali v Zgornjesavinjsko dolino. In da so bili od takrat naprej znani po svoji dobri kavi – nekako jim jo je uspelo švercat še dolgo potem.

15:30-17:10: Predstava. Nič pametnega. Ana Dolinar je v sedmem mesecu nosečnosti, to je pa tudi edini presežek. če kot laik lahko sodim. Ana, kot vedno, igra na svojo izraziti seksapil. Diareja besed uniči vse, kar bi predstava lahko bila.

17:10-17:25: Vožnja domov in postanek za dolivanje in odlivanje vode pri Fanči. Vse tri smo dobre volje, zadovoljne. Imam občutek, da tetici bolj zato, da je konec. In da lahko mirno sedeta. Bojana še ni. Vnuk od Fanči bo pa igral v filmu Gremo mi po svoje 2. Zaslužil je 700 EUR.

17:25–17:45: Nič posebnega na vožnji domov. Vsaka po svoje premlevava predstavo, doživetje. No, je še en incident z mladci, ki bi radi, da se umakneva s sredine pasu in nekaj piskajo. Pa pove mi, kaj bo jutri skuhala. Žlikrofe in malo juhice.

17:45: Zmeniva se, da se mi oglasi en dan tam mesec na kavi. Bova še malo pokramljali o starih cajtih. Pa o kosteh, zdravju in družinah.

Bilo je lepo, na trenutke bizarno, a zame res res dragoceno. Za v mojo knjigo velikih in mojih. Vse najboljše, teta Dora!

ps: veliko uporabljam "teta Dora". teta dora gor, teta dora dol. zato, ker hočem.

Slalom primatov ali Darwin na pohodu

(vir: homeandbackyard.com)

Vsak dan grem na sprehod. Večinoma po eni in isti trasi.
Pot, ki jo uberem, gre vzdolž reke. Ker je blizu mestnega vrveža in v neposredni bližini stanovanjskega naselja, je zelo obiskana. Na teh nekaj kilometrih peska se sprehajajo družine, tekači sopihajo v dvoje, enoje ali troje, tam se elegantno starajo upokojenci, na telefonih ob uhljih zardevajo najstniške punčare, mulci kujejo osvajalske plane in psi na povodcih dokazujejo zvestobo lastnikom. In seveda - upajoč na boljše dni, tam pridno krevsljamo rekonvalescenti.
Občina se zelo trudi, da bi lokacija postala središče gibanja in urbanega zelenja željnih mestouharjev. Ob poti so uredili mini fitnes v parkcu, postavili informacijske table o obvodnem življu in zakoličili zgledno število košev za pasje iztrebke - vsakih 300 metrov je eden.
Odkar tam pohajam, sem ugotovila, da so ti koši zelo moteči za raznorazne objestneže, ki vsak mesec kakega pretepejo, dokler se ne ukloni. Kot da ni dovolj, da morajo celo življenjsko dobo požirati sranje.
Občina se ne da - ranjence redno oskrbuje in vedno po huliganskem pohodu že v roku enega tedna poskrbi, da so koši zopet tam - pokončni, zeleni in pripravljeni na novo pasje sranje.
A kaj, ko to pristane povsod drugod kot tam - na poti in ob njej na razdalji pol kilometra tako preučuješ različne tipe pasje prebave in, sodeč po prezentaciji, obliki, strukturi in teksturi (če se po kuharsko izrazimo), tudi raznorazna bolezenska stanja naših najzvestejših prijateljev. Pasjih stolic je po tleh kot dreka.
In ko tako slalomiram med njimi, se zalotim, da v meni raste vedno večje nelagodje. Nelagodje in sram, ker sem ... človek. Ker sem pripadnica tiste rase, ki na verigo priveže žival in ji reče najboljši prijatelj. Pripadnica tiste rase, ki čveka po telefonu, medtem ko njen ljubljenček/prijatelj iztreblja dva metra od nje. In ko zaključi pogovor, pes pa potrebo, mirne bosne odpeketata mimo zelenega, sestradanega koša za iztrebke "naših najzvestejših".
Sram me je.

ps: naj mi oprostijo odgovorni sprehajalci in lastniki psov.

Ne smem čez njivo

(vir: layoutsparks.com)

Kak mesec nazaj sem brala prispevek Irene Štaudohar v Sobotni prilogi. Pisala je med drugim tudi o najzgodnejših spominih, ki se nam vsidrajo v možgan in nas določajo. Šli naj bi tja v drugo, tretje, četrto leto starosti, nekateri se pa spominjajo dogodkov tudi iz časa, ko so še čisto čisto majhni - tam okoli 9 mesecev. Pravi, da je za veliko večino ljudi prvi spomin zelo prijeten, ponavadi brez besed, samo slike. Te potem sami sestavljamo v zgodbe. Za slike naj bi bila značilna bela svetloba, včasih so celo presvetljene.
No, in sem se šla sama s sabo lovit svoj prvi spomin. Ni trajalo dolgo, kako uro sem rabila, da sem dala diapozitive v neko časovno zaporedje.
Stara sem 4 leta. Vsako jutro odhajam v varstvo k Bosovi mami, ki živi nasproti naše hiše. Ona ob 6.45 pride pome, čaka me spodaj v pritličju, nekako prislonjena pri priprtih vratih, tako da jo bo čez 20 let zagvišno revma zagrabila. In potem greva k Bosu. Tako se po domače reče hiši nasproti nas – pr' Bos. Čez njivo. Tam je njen mož, ata Janko, in njen oče, stari ata Janko (ne vem, a je bil on v resnici tudi Janko. Morda je bil Janez, Polde, bohve.). So še ostali člani družine, samo tisti dan jih ni. Mama odide v kuhinjo, kjer mora začet kuhat in pripravit vse za podkurit v peč, pol pa pujse nahranit. Njen mož, ata Janko, še spi.
Mene strpa ta čas v dnevno sobo k staremu atu Janku. Rolete so zagrnjene na enem oknu, na drugem pa napol odprte. Temno je. Res temno.
Mora biti, ker je stari ata Janko na smrtni postelji. Leži tam ves droben, plešasta glava mu gleda ven, jaz mu še bolj drobno pridrobim tisti »Dobro jutro, ata!« in ne vem, kaj bi. Zobe mu dajo noter samo še občasno, danes jih nima. Oči ima rjave, motno rjave, danes pa so črne, ker je tudi ta frdamana soba vsa temna. Ni še toplo, ker Bosova mama še ni zakurila.
Postavim se k oknu, ki ima rolete samo napol spuščene. Tam je roža, oranžni taščin jezik (nekaj oranžnega s podolgovatimi zelenimi listi, v glavnem). Okno gleda domov. Čez njivo.
Ura bo kmalu odbila, pa bom preštela, kolikokrat. Osem je (štela sem na prste, najbrž ne do konca, ker nisem znala. A sem prepričana, da je osem.). Dolgčas mi je, malo me je strah, da stari ata Janko za mano nič več ne diha. Ne upam se obrnit.
Komaj čakam, da mami pride pome. Rada bi imela dolge lase.
To je tisti moj prijetni, svetli, najzgodnejši spomin. Hm.

čigava

no, moji zvesti trije, čigava je tale? 

namig: avtor je mrtev že precej časa. bil pa je genij. ne poznamo ga po poeziji.

Ogni parte aspira sempre
a congiungersi con l'intero
per sfuggire all'imperfezione;

L'anima sempre aspira
ad abitare un corpo
perché senza gli organi corporei
non può agire ne sentire.

Essa funziona dentro il corpo
come fa il vento
dentro le canne di un organo,
se una delle canne si guasta
il vento non produce più il giusto suono.

Kruh, svinjska krača in Dalai Lama

Prav nič se nisem veselila silvestrske dveurne vožnje na Severno Primorsko. Spet je bilo treba praznovati praznike in meni res že od nekdaj ni do proslavljanja praznine. A je treba kdaj tudi »take one for the team« oziroma »sprejeti enega za ekipo«, kot bi to prevedel priznani slovenski prevajalec Google.

Štart v meglenem popoldnevu res ni obetal ne vem kaj, a sem imela nobel družbo – spekla sem ogromen hlebec kruha in ta mi je ves topel dodobra dišavil popotovanje do Bovca. Ni pa bil pretirano zgovoren, so ga že morali žuliti orehi, ki sem jih nametala vanj.

(vir: ku.dk - niti približno ni tkole zgledal, bi blo pa fino, ko bi)

Že dolgo nisem videla jasnine in ko se je tam na Kokrici lepo zjasnilo in me je z leve pozdravil Triglav s svojimi pribočniki, je bilo vse skupaj že kar kičasto, tako da bi lahko kar tam odprla šampanjec.

Pa nisem, pot me je vodila naprej v ugašajoče leto. Hrušico sem mirno prešla – na Valu 202 so sicer javljali, da je nek pes zašel na AC. Saj ga razumem, res mora bit za umret, če imaš sluh sedemkrat boljši kot ljudje, okoli tebe pa že cel teden ofenziva s pirotehniko. Ni ga bilo, upam, da je našel mir.

Nekje pred okoli Zelencev sem slišala Vikija Grošlja, kako citira Dalaj Lamo, ko so ga vprašali po občutkih ob koncu 2012 ... rekel je, da če imaš v sebi ljubezen in sočut(en)je, ne rabiš nobene religije. Sem mu ploskala s koleni, mejdun, da sem mu.

Cigumigu po italijanskih vzpetinah je minil v besnem menjavanju radijskih postaj in iskanju Vala 202. A sem se vseeno morala zadovoljiti z logorejo ene italijanske postaje, kjer sem v 20 minutah izvedela samo to, da so vse restavracije v Trbižu tisto noč rezervirane in da Italijani za silvestra tradicionalno hrustajo svinjsko kračo in lečo. Ki je ni treba en dan prej namakati v vodi.

Vrh Predela je bil res polno zaseden z avtomobili, pa ne zato, ker bi bil tam kak novoletni poskus rušenja Schengena, ampak se točno ob meji na slovenski strani bohoti ena res vrhunska restavracija. Dobiš dobro ribo. Ne vem pa ne imena ribe ne imena restavracije. Se naučim, ko bom za Nedelo ali Mladino ocenjevala gostilne.  

Vijuganje navzdol proti smaragdni reki je bila ena sama »hoja« po robu. Ves čas sem bila na levi in na sredini in sem se počutla ko Madonna, »bending the hell out of all rules«.

Ko bi mignil, je bilo treba ugasnit dolge luči, ker sem se pripeljala v Bovec. Tam je res bobnelo – stene doline so votle in vsaka petarda je bomba. Res razumem ubogega psa s Hrušice.

Tam sem za eno bajto falila apartma, kamor sem bila namenjena, kar si štejem v strašen uspeh.

Skratka, kruh so potem zelo pohvalili, novo leto je prišlo brez problema. Od vsega si bom prehod v novo leto proustovsko zapomnila po vonju molčečega svežega kruha in glasu Nataše Štefe z Vala 202. Če bom vedela vnukom to povezavo tudi pojasniti, pa nisem ziher.