vsakič, ko se namenim, da grem spat ob devetih, mi spodleti.
pa res rabim spanje. nak. rajš buljim v to škatlo.
se mi zdi, da nekaj čakam.
najbrž vikend.
zadnje čase nimam prav nobene motivacije hodit na šiht. ker vem, da kokrkoli se razmetavam po trepalnicah, jim dol visi. visi. visi tko kot smrkelj. un ta dolgi pa ta mastni, ki je že predolg, da bi ti kot ena celota obvisel iz nosa in se že nekje mal natrgava.
in že v nedeljo štejem ure do petka.
in to ne pele nikamor.
dons je sreda in še približno 38 ur do začetka vikenda, ki pol traja samo 65 ur na uč.
od teh 65 ur spim 20 ur. reci piši, mi ostane še 45 ur za biti prisebna in imeti kaj od vikenda.
upoštevavši (ta mi je bil zmer tok všečši, ma nikol ne vem kam ga nej v resničnem življenju pritaknem) še ure prebite na straniščni školjki, na mini poteh od avta do vrat, iz kuhinje do sobe, iz sobe na hodnik pa nazaj, ker sem pozabila labello itditd...
jao, to je ziher 3ure manj. odvisno od tega, koliko je prebava intenzivna, kako globoko v kako špranjo se je zarinil labello.
in 42 ur je samo malo več kot 38 ur. če se hočem zdaj prepričat, da je 38 ur čisto čisto malo, se hitro dvojno zaštiham, ker čez 38 ur se bom morala pa prepričat, da je 42 ur blazno blazno dolgo.
'No', mi pravi moj ta osmi razcepljeni,' zdej bi lahko že spala, prismoda.'
pa tisto prismodo zna tud bl grdo izrazit, sam dones je nežen, ker je bil mal na zraku.
ni mi lahko, vem.
2 komentarja:
Tale punčka s fotke bi šla pa lahko na tekmovanje za najdaljši smrkelj.
to je mala meri iz nori na meri
Objavite komentar