jabolko na dan pa vseeno k dohtarju

no, sobota je. ponavad me ni tkola pred računalnikom. tud ne nikjer bliz mest. danes pa sem, spet po sili razmer. imam namreč pod pazduho eno luknjico. iz katere je bilo v četrtek ob 15:55 posrkano vse, kar tam ne bi smelo biti. ta luknjica je žleza znojnica. bila je vnete, boleča, rdeča in rasla je.

ustrašla sem se in šla do dohtarce. in od četrtka sem sam še po zdravstvenih domovih. bedno.

moram....

skurčit naše zdravstvo.

jest res ne maram hodt do dohtarjev. recimo tud h ginekologinji sem se spravljala ene pol ducata let. pa pustmo.

luknca, ki je bila prej bulica, je pač bolela in rasla, pa ni ga za srat tam okol prsi. in sem šla do dohtarce. me je pošibala na polikliniko. jest prej nisem poznala te stavbe. sliš se zlo ugledno in dostojanstveno, pa tam so sami znalci, ki te porihtajo. and they care... NOT

na polikliniki ja prva stvar, ki te pozdravi, cigaretni dim. pa kup polpismenih dajalcev informacij. če najdeš hodnik in sprejemno pisarno (na tem mestu bi rekla, da se dobro snalazim u tami), se pol usedeš na klopco. če te prime na wc, nikar. je poscan in posran, mila ni, luč vidiš skozi lino v ključavnici.

pol greš v eno sobo, kjer je parkirana ena petit barbika, ki ima dve pomočnici; ena piše po nareku, druga odpira vrata. ona rabi roke za podpiranje glave in božanje po (svojem) levem ali desnem stegnu vse tja do kolen. šele pol ugotoviš, da v bistvu narekuje napotnico, ki ti jo je napisala dohtarca že u kamniku.

pravi, da mi bo dala narkozo. nočem in to ji ni pogodu. ni mi takoj jasn, zakaj.

"Prav, pa lokalno, če ste pripravljena trpet." eee, ja no, ne vem, kaj pa to pomen.... - prepozn, sem že zunaj. usoda zapečatena.

sedeš in razmišljaš, da unih petdeset soseov na klopci gotov ni za v isto operacijsko dvorano. no, ko se ti komolci in rame začenjajo priraščati k desnemu ali levemu nekomu, vidiš, da ste vsi na istem. med čakanjem ugotoviš, da pa le ni tako slabo, saj imajo vsi support team. ni presenetljivo, da so imeli fantki od 0-50 let s seboj mamice... pol se en tak fantek prmaje ven, mamica vsa mediteranska in obtežena s poltonsko torbico leti k njemu. fant okoli 30 je res bled in nič mu ni jasno. bil je pod splošno narkozo - se pravi, da sem se dobr odločla za lokalno, ker sem pač sama in bom lahko peljala - moja mamica ima svoje probleme daleč stran.

uglavnem, ko se končno res načakaš in spoznaš vse predele riti, ki jih lahko zasediš, greš not.

tam je tvoj rešitelj... 190cm, zamaskiran v belo, masten (ne vem, zakaj je bila to prva asociacija, ki som jo dobila ob pogledu nanj). dajo ti dve injekciji, in nič ne čutš. in pol reže. vse ok, če se ne bi stalno pogovarjal s sestro in jo mučil, koliko permicila se mora predpisati prejšnjemu operirancu. ni pa ni vedel. ni vedel, kako ni vedel? ne vem, umir se, sej rezat pa menda zna. in takrat: "Ti kolk pa ponavad zarežejo pr teh žlezah? Dan nisem preveč, prid pogledat..." Požreš slino, ki se v kockah preklada po ustih. Pol reče gospod dohtar: "Gospodična, ja kaj ste pa vi tko bleda?" Ma ne vem, white is chic, al kaj...

Vem, nobena tragedija, sam ni človeku vseen, če nekdo reže po njem pa ne ve točn, al ne bi blo boljš, če bi šel za mesarja in ne za kirurga. Tud mesarji so fejst ljudje:)

Zdaj tudi vem, zakaj je hotla gospa Barbie, da grem pod splošno narkozo. Mogoče je ljubica od gospode Mastena in mu hoče dobro. Kako plemenito. Prava vitezinja. In če bi blo to v viteških časih, bi onadva delala v zares moderni ustanovi.

Tko pa bi zdele najrajš rekla, da je naše zdravstvo slabo, pa ne bom.

Mam v ponedeljek že spet dohtarja.