pa zakaj...

... meni vse, kar je podobno rastlinam, crkne?

orhideja, bazilika, en kaktus, in zdej še ta drug kaktus izglead, kot da gre v maloro.

ves je bled.

pa ga res čist pravilno dehidrirujem, da lahko komot dela tist svoje neskončne zaloge vode in hranljivih zadev, ki omogočajo preživetje tam, kjer to ne moreš kar tako. in kjer bi kak minister za kmetijstvo res moral neki znat in mamin vinograd ne bi bil zadostna referenca za sprejem v službo...

mogoče ma pa vsega preveč. in ga od izbire vse boli in je v nenehni dilemi, kaj naj sploh počne v tem izobilju. in pol, ja normalno, se mi gre obnašat kot ena pubertetnica z znaki anoreksije.

samo, zdej ko sem jast to opazila in sem koker ena njegova mati in oče, je pa problem že napol rešen. pravijo dohtarji.

sam ne... jest sem že nekaj svojih otročičkov pogubila, pa sem vedla za njihovo stisko, jih bodrila in spodbujala pozitivno sampodobo. najbolj koristi pogovor. ok.

ja, če maš preveč izbire, je hudič.