smotsi

strašno se bojim zdrsa. da zdrsnem v neznanokam, kjer boli in nikogar ne poznam.

tudi če hodim po ravni podlagi, kjer ne more biti fatalnega zida, razen če ne pribijem s tilnikom direktisimo v kak znak. se bojim ko hudič. sicer se delam taf. glumim.

strah me je. in če je teren rahlo nagnjen in je podlaga zlizana oziroma blizu ledeni, sem en navaden pusi. totalen pusi. diham hitro, sunkovito, ječim in stokam. tudi, evo priznam, kaka kletvica pade. in zdrsi neznanokam, ker nima tapravih podplatov.

v bistvu sem se dobila na laži.
nekaj časa nazaj sem nevemkomu rekla, da mi je vseeno, ča kar crknem.
ja, kar tko pogumno. ko en švarci.
ma kaki crknem, bojim se zdrsa s pločnika.

torej mi ni vseeno.

pa kaj bi pravzaprav rada, smotka?

kabumkabumbakum. fakof.

pok. pok. pok.
bim kabum kabuuum.
jebemjimmater.

tega je kar dosti v tem času. mal razmišljam, zakaj morajo "ljudje" (narekovaji so tam namenoma) stvari, kot so prazniki in to, obeležiti z razfukavanjem ušesnih bobničev in če gre po sreči, še kake roke, noge, jajc.

zdej vem.
to so mali filozofiči in hočejo še praktično probat, če je bil veliki pok res prvi v univerzumu.

tako ustvarjajo in poustvarjajo male počiče in modrujejo.

ker pa so ti mali bogovi očitno tupi ko točak, s svojim razmišljanjem nikamor ne pridejo.

fakići so zanje. za male bogove z ulic.

GASA DO LASA...

zabav je veliko ta teden.
vse so zabavne na svoj način. na uradnih priložnostih sem se zelo trudila biti klepetljiva. ko se mi je zdelo, da ne gre več, sem šla plesat. oziroma hodit po nogah soplesalcev.
in to je bilo zabavno zame...

če je teh zabav v enem tednu preveč, jih nekateri jemljejo za bavbave, toda jaz ne... ;)
jast ponosno nosim okoli 3kg podočnjakov in skisan želodec, pregorela prebavila in utrujene noge. hvala bogu, da obstajajo zeliščne palačinke, da uredijo peristaltiko.

najbolje se držijo nohti na rokah. odpadlo jim je že 41,6 % kristalčkov, kar znese 5 komadov. ker nočem, da zadeva napreduje, sem jih včeraj premazala z novo plastjo laka za nohte.
rezultat je, če ga opazuješ ponoči oziroma pri zatemljeni svetlobi oziroma pijan, izredno všečen.

zabavbava je lahko zabava, če se smejiš ko budala nekomu, ki to res je.

danes grem spet na zabavo.
pojedla sem že 2 lekadola, 2 fidikoencima, dva vitamina in eno Mg tableto šumečko.
ma, tud če tega ne bi napisala.
zdej res vidim, da je skrajni čas za januar.

čigavost

kateri dve vprašanji iz otroških let se mi zdita najbolj zaj.....i?

"koga imaš raje? mamico al očija?"
"od koga si bolj? od mamice al od očija?"

ma "gou strouk jor igou samewer els, sakr"
bi jim zdej rekla. mater jim mater. vsem tistim stricem in tetam.
tega vprašanja sem se zelo bala, nikoli mu pa nisem zares ušla.

zakaj se mi je zdelo tako grozno?
ker sem mislila, da moram odgovorit.
in ne samo to. ker je vprašanje tako postavljeno, da je treba izbirat, sem mislila, da moram še izbirat. ker sm bla pridna punčka. "odgovori, kar te vprašajo, porkaduš."
mozgala sem, mozgala in se zamozgala, potlej sem pa zmeri neki izdavla- tisto pač, kar sem v tistem trenutku čutila. največkrat je bilo merilo to, kdo me je pustil gledat popoldan televizijo, pa kdo mi je kupil milko in hubbabubba. mami al ati od mamija al od atija. jebemti.

ko nisem mela razloga, da bi izločila drugega, sem začela štet, kolikrat sem odgovorila atija in kolikrat mami. in sem balansirala. tko sem mela zmeri alibi, če me kateri od staršev dobi in terja odogvore, zakaj sem bolj od unga ta drugza.

to so cele travme. pol pa mej počitnce pr sorodnikih brez stresa, ne.

najbolj vztrajen s temi vprašanji je bil stric lojze iz vojnika. njega sem se najbolj bala. približal se je s tisto svojo svetlečo roza faco in pinosilvestre polivko na srajci. zobe je imel sicer bele in sijoče, od blizu pa so se vidle majhne razpoke. not je blo kup enga rjavga kamenja.

ko je bil tako na blizu, mi n iblo spasa. vedla sem, da bom spet v dilemi.
na koncu ni nobene poti, vili, jebemti. sam slab zadah in švic.

njemu se je pa fajn zdel, ko je vidu, da ne znam odgovort.

zato obljubljam, častna pionirska (ker med mladince nikol pršla nisem, btw), da ne bom nikoli nobenega otročka vprašala, čigav je bolj ali koga ima bolj rad.

in ti jih tudi ne smeš!
amen.

primo soccorso

mora že bit hudo z mano, oziroma hudo švoh izgledam, ker mi kar povprek ponujajo neke tablete in čudežne zvarke.
na primer:

• persen
• nervit
• immunal
• lekadol + vitamin C
• fidi koencim 10
• centrum vitamine
• unicap M vitamine (...no, te sta mi podarila odhajajoča cimra. rok imajo pretečen, ampak zame so dobri. poleg tega sta za drugega cimra pustila 4 kvadratne plošče iz stiropora 20x20cm. a ne veste zakaj? midva tudi ne..., tretji cimri pa 3/4 litra mleka. ta je pa še dober. naj mi oprostita, ampak res sta smešna:)))
• vse vrste čajev
• štrudl (mati, kdo pa)

zdaj pa grem v 13. stoletje, ko so bejbe še imele balkone. no, vsaj tam v inozemstvu.

pralni stroj in lepi nohti

odpovedal nam je pralni stroj. morali smo kupiti novega in valjda... kdo bo to zrihtal?
najbolj tehnično podkovan član družine nepovezanih.
tega sem se lotio zelo premišljeno in preudarno, ker sem pač vedela, da bom za ta podvig nekako morala v BTC. internet nakupom še ne zaupam. prej sem presurfala vse od gorenja, boscha do bolha.com. prebrala sem tudi nasvete pri kupovanju pralnih strojev. zgledno.
ko sem prišla v trgoino, sme torej točno vedela, kaj hočem, kaetrih razsežnosti, kliko obratov, katerega energijskega obsega, kako velika vrata mora imeti in to.
prodajalec me je bil vesel. najprej je bil malce skeptičen do mene kot osebe ž.spola, odšla pa sem z njegovo telefonsko številko. ;)
kupio. uspeh nepredviden a sladek. zdej ga moramo samo še dostavit do sem, prinest po štengah in učulit pod plinsko peč (ne ni tko grozno kot se bere). že treniram.

potem sem bila jako vesela in sem si kljub švohnatosti ali pa prav zaradi nje rekla,
"pa pejd še v cirty park na manikuro."ali je prav manikira?
in sem šla. tisti otok sredi direndaja je res nekaj posebnega. tam na enem kvadratnem metru delajo 4 ženske, žanskice. imajo kup problemov ena z drugo in nasploh.
ena sinoči ni pomagala pospravit delovnih prostorov(ponavljam - 1m nakvadrat), ker jo je klical d.. druga je svoji tašči dala čisto preveč promocijskih marel, pa je bla kregana od šefice. šefica je stara 7 let manj kot jaz, ima dva otroka. bila sem njena stranka. kaj pa, od šefice.

medtem ko me je obdelovala, sta se zgodili dve katastrofi in je , citiram", skoraj doživela živčnega".

1. pozabla je, da ma otroka še kar v šoli in vrtcu, ura pa je bila 2. dela do 8h. to je rešila suvereno tako, da je poklicala mamico. "živjo mamica(ja, prov tko ji je rekla), kaj delaš?"....

2. jast bi ji skoraj izkrvavela. malo preveč se je zapodila v mojo obnohtno kožico in je kri začela odtekati. bilo je kup neprijetnega stiskanja mezinca, tlačenja gor nekega hudo skelečega razkužila, špricanja z bogve čim, stokanja (z njene strani, jes sem se zabavala ob zgodbici, zakaj ma ona najrajš na kocke narezan ananas) , in tako dalje.
ma me je kar napizdila, kaj se grem s tako občutljivo kožico ob nohtih.
hja, ne vem, sem tako hudo krhko bitje...

ker se mi je smilila, sem ji pustila, da mi je na mezinca razporedila kristalčke. tako milo je prosila. pa okej, kad se troši...

in zdaj imamo pri hiši nov pralni stroj in deset lepih nohtov. eden je malček zgrbančen in krvav, ostali pa lepo po francosko svetleči in roza in tako...

potem sem se iz btc-ja do nas vozila s povprečno hitrostjo 2km/h.

galaksija

eni imajo svojo galaksijo.
men se je pa jogi čist sploščil.
in mi pri nočnem tiščanju fedrov ob rebra nobena galaksija ne pomaga.
prav dol mi visi, če mi nekdo podari galaksijo.

KA KE KI KO KU K!

ko sem bila mlajša, še mlajša kot danes, sem na trenutke težko izgovarjala črko /k/.
ja, /k/ mi sploh ni šel.

zabolelo me je tam na koncu trdega neba, na stiku z mehkim nebom.
imela sem sicer močno voljo in idealne pogoje, da izgovorim ta jebeni /k/, pa tudi zadostno količino zraka, ki bi v rahli eksploziji ob zapori zračnega toka nastala in rodila /k/.
ampak ne.
volja goraldol, napihovanje je rodilo bolečino in neko spakedralo med /k/ in /h/.
nekaj aspiriranegha, bi rekli učeni.

in kaj je pol neredil striti? je obupal nad k-ji?

ma jok. izgovarjala sem jih do konca in naprej.
bolelo je, bogami. počutila sem se, ko da odkrivam nekaj, kar že itak znam. samo na boleč način.

ni mi blo lahko. pa sej to skos trobim. jest niti ne maram, da mi je lahko.

no, kakor koli. zdej z lahkoto izgovarjam /k/.
/k/ je eden mojih najljubših glasov: kakav, kakor koli, ...

/k k k k k k k k k k k k k/.
ha! no probljem, bi rekla tukalica.

tako. toliko danes iz uredništva za brez vez nosti.

angel čuvaj, pa ke si ti, stari

MIKLAVŽ.

ko sem bila majhna, sem vedno na miklavžev večer molila:
...sveti angel varuh moj, bodi vedno ti z menoj, stoj mi noč in dan ob strani, vsega hudega brani me. brani me in vodi me, vekov veke amen.

zmolila sem to najmanj desetkrat, do onemglosti, dokler je šlo. čist v mojem stilu.
angel je bil priden, jest sem se zjutraj vedno zbujala živa in sem ob petih dirkala v kuhno gledat, kaj je angel nafehtal od miklavža. mižečki sem odprla vrata in tipala. bilo je super, banane in milka so dišale še neodprte....


zdej se je angel zapil, gleda v kozarec brez šnopca in na dnu praska po resnici. bi zakričal, pa je izgubil glas na demonstracijah ZSSS.

varne povezave na jetrih

vsakič, ko pridrsam sem gor, moram taužentkat kliknit.

... zapuščate varno ... povezavo. ma boli me, razumeš.

tko kot me boli vedet, zakaj so jetra v romanskih jezikih razvila svoje ime iz besede za figo.

za vse to mi je figo mar.

edino, kar me skrbi in me resnično gane, je, da mi bo zmanjkalo kakava.

jebemti.

naslov manjka

jaz: "... kakor koli. ... da bom v vsakem primeru preživela."
nekdo drug: "kaj pa. sej ti druzga ne preostane."

vdih. izdih. vdih. izdih. kaj že pride pol.
boh ne dej, da pozabim, budalo.
zato sem si zdaj to zabeležila.

.

bolečina -e ž (i)
1. neugoden telesni občutek zaradi bolezni, udarca: bolečina je malo popustila; čutiti, imeti, trpeti bolečine; njegov krik je izražal bolečino; lajšati bolečine; kričati, stiskati zobe od bolečin; huda, pekoča, topa bolečina; bolečine v križu, v prsih; zdravilo proti bolečinam / porodne bolečine
2. občutek duševnega trpljenja: bolečina mu kljuje v srcu; duševne bolečine; sin mu je prizadejal veliko bolečin; pesn. bolečina slovesa; zastar. srčne bolečine
3. zastar. boleče mesto, rana: če pritisneš kamen na rano ali kako drugo bolečino, pa ti odleže

mene ni.
je samo tisto, kar je obarvano.

kolodont

mislim,
da so v nedeljo na hrvaškem volitve, ker drago balažič v nočnem javljanju s šljivo na desnem licu razklenjuje in sklenjuje roke, medtem ko ga rosvita klofuta s svojimi plonkići. v živo iz ljubljane.

v glavnem, hrvaška stranka hsp ima logo zelo podoben takemu, kot ga vidimo na vsaki reklami za kolodont. tisti dvocentimetrski tribarvni tulec, ki trikrat na dan očisti nesnago iz ust.

ja, sej. če dobr premislim, v bistvu rabjo kolodont. pa ne samo oni. hint hint.

kdo mi te je vzel

neki bom priznala. glede polon.

včasih je bil popularen ansambel randez vous. imela sem kaseto, ki sem jo dobila v knjigarni, medtem ko sva z mamo kupovali zvezke za naslednji razred. izbira je bila strašna...

v glavnem, oni so peli pesmice kot

debela deklca

je moja ljubica...

ojlarijaooooj-larijaoooj-klarijaoooj...

mene so z globino besedil in dolžino las in z raztrganimi kavbojkami čisto fascinirali. predvsem miran.
bila sem prepričana, da miran rudan poje meni:

polona,

polni bolečine dnevi so vsi,

kje sedaj si ti,

kdo mi te je vzel,

kam s teboj odšel je, po-ovej...

čakala sem, kdaj bo pozvonil na vratih, da mu ponudim kako klobasico, pršut, ocvirke. potem bi se vrgla eden drugemu v objem in on bi mi kupil karto za avtobus. peljala bi se v kamnik, kjer je igralo poletje v školjki. in nobeden bi me mu ne vzel. :)

mati so mi rekli, da sem smotka, oče so prhnili predse, sestra pa je naprej densala.

šele veliko let pozneje so me prepričali, da je polona v bistvu lola, lona al neki tagza.
pa ne čist do konca. sej sploh ne vejo.

pomojem je polona.

fant-fant-fantastično

včasih me kdo vpraša, kako sem.
pa neki mencam z "ja tko-tko,... bo..., lah bi blo bolš..." če pa sprašavn'ka dobro poznam, pa sprožim rafal (joža pužen, čeprow n'ben ni prpravlen....) :

"dej, fakstari, ne vpraš, k se mi bo zmešal,...blablablataratarataratara... ne, res ej."

pa v bistvu oni na drugi strani noče slišat tega.

kako vem?
sem bla zadnjič na drugi strani.
vprašala sem enega fanta:
"kako si?"
rekel je:
"ma fantastično..." (sledil je iskren smeh z obeh strani. kaj je pomenil, sploh ni važno)
če tko pogledam, je njegov odgovor čist abnormalen za te čase. ampak popoln. to je the odgovor.

ker potlej sva bla oba en mejčken fantastično.

ps: to so znana dejstva. tu so zato, da nas opomnijo na one na drugi strani.
pss: mislim, da me zenmajster dobro naučil je... :)

nehote polzimo v popoldansko belino

popoldanski spanec.
ko se ga človek navadi, je kriza.

kako to zgleda pri stritiju?

sem v sedečeležečem položaju pred kupi raznobarvnih, že kar malo shizofreničnih listov, zvezkov, knjig. noge so naložene vsaka po svoje po mizi ali razpršene po stolu, pod ritjo itd.. in tako dalje. tudi stene so strašne, če nisi taf kot jaz.

ura niti ni važna. med vikendom ob 12.30, med tednom ob 17.00.

čutim, da je vsa energija odtekla v spodnje nadstropje. pusti me mahedravo in razkoščičeno. in v takem gumi stanju, vam povem, stol ni v nobeno pomoč in oporo. roke pridejo prav, da zadržijo gwavo nad mizo. oči so polzaprte.

listi v zvezku so po pol ure na miru. očke postanejo hudo naporen tekmec. imajo strašno moč. čeprav jih mam že celo življenje, jih še nisem natrenirala, da ostanejo odprte, ko jaz hočem. nbene discipline, pr mej kakuš (bi rekla moja teta dora).

zavest je nekje na poti med krvavcem, službo in zalivom koromačna na cresu. slike se menjavajo in tvorijo nelogične skupke bedarij. pa se še zmeri slepim, da je to v bistvu vse povezano s tistim, kar piše na listu. tako na primer se je že dante prsmučal s svojo beatrice mimo mene in vprašal, kolk je devetindevetdeset plus ena. takle mamo.

včasih potem mrknem in se sunkovito zbudim, z oranžnim A4 na licu, pripravljena na revolucijo. ponvadi so ti sunki povezani s kakim telefonskim zvoncem. potem grem seveda najprej ugasnit budilko. ko se zavem, da zvoni telefon, to še zdaleč ne pomeni, da sem pri sebi. sogovorniku parkrat zvodenelo rečem, naj čaka, pa nevem, točno na kaj.

piramide mirapide

pismo,

tolk ročnih piramid, kot jih vidim zdele na televiziji, je povzročilo to, da pomenijo svoje nasprotje:

"čist sem zjeban. prosim, ne sprašujte me nič težkega, ker sem plonkić doma pr mamici pudabu...!"

edina lušna je katarina kresal. vladimir vodušek se pri pogovoru z njom vidno z boki guga proti njej. dobro da ima v ročicah mikrofon, ker bi drgač piramido gradil.

pič' pa unič'

piči in uniči.
škorpijon. november.

v mojem življenju jih je kar nekaj, ki imajo rojstni dan ta mesec.
in kar vsi nastopajo v ključnih vlogah. 3 od njih bom malce opisala. samo malo.
s tem jim bom povedala, da jih imam rada. v živo mi ne bo šlo. razen če bom pijana. ;)


1) 10. novembra je rojena oseba, ki ima v mojem življenju vlečno vlogo. hvaležna sem ji, ker me je zvlekla izpod deke. vlekla me je po svetem primožu in razlagala, da so čudni drugi in ne jest. privlekla me je v ljubljano, kjer živim. in diham. poudarjam - diham.
v bistvu je bila nekaka naveza vzpostavljena že v sedmem razredu OŠ, ko sva se na duhovnih vajah režali ko 2 pečena mačka in ugotavljali, da nuni verjetno ne bova.
zdaj ima že 30 let. ne vem, kdaj je ratala tolk starejša od mene :).
je ena izmed tistih ljudi, s katero greš na kofe in prideš nazaj manj zmatran in bolj vesel. take osebe sem tudi vedno vesela. pa čeprav me je včasih znala zabit direkt na trdna tla, da sem se zavedla, kje sem. facedown.

2) 14. november. oseba ima zdaj sina, ki ni darkerček. čeprav sva si prisegli, da bodo najini otroci darkerčki. pravi, da ni praktično, ker se temne cunje hitro umažejo.
to je oseba, ki mi je prijatelj že od otroštva, čeprav sva se v nekem obdobju najedli ena druge in sva morali narazen. se zgodi. nasičenost. če prečičaš 15 let vsak večer skupaj, poslušaš kamniško bistrico teči v morje, šteješ čas v cigaretah, sestaviš popolnega tipa iz vseh obstoječih in spiješ skupaj preveč alkohola, zmanjka snovi za pogovor. in za rast. je bila potrebna cepitev, da zdaj spet kuka ven nekaj novega in svežega. oseba je stara že 32 let in ne vem, kdaj je ratala tolk starejša od mene.

3) 17. november. malce sem premišljevala in ugotovila, da sem s to osebo, odkar se poznava, preživela skupaj na nek način najbolj čustveno nabite trenutke. take ekstremne. veliko smeha, nekaj tudi grenkih solz.
nikakor ne prenese blefiranja, ker sama nikoli ne blefira.
vedno pomaga.
govori jedrnato, natančno in brez ovinkov.
je eksplozivna in nevarna. če jo bo razkuril, se bo stepla z arnijem švarcijem.
bolje in lepše se vživi v Bil je lep poletni dan kot karmen stavec.
zdaj je stara 30 let in ne vem, kdaj je ratala tolk starejša od mene.

vsem tem trem osebam je skupno, da imajo lastnost, ki jo jast neizmerno cenim. duhovitost. ta je moji osebi kriterij za marsikaj.

amen.

obletnica

bila je obletnica začetka nečesa lepega.
na datum, ki ni ostal v spoinu nobenemu od dveh udeležencev.
kar je zelo čudno, kajti to lepo se je začelo s temle dialogom:

A: ...a bi bla ti moja punca?
B: kje pa moram podpisat?
(v prtljažniku so se veselile svinjske polovice - foter od striti je pač mesar in zato to ni kak surrealistični vložek, ampak je res tako bilo. no, glede veselja pa sam presodi.)

...torej vse črno na belo, da ne bo potem kdo kaj zanikal.
pa vseeno, točen datum je ušel.

peljal me je ven.
šla sva v kranj na burek.
pojedla sva ga v 10 minutah.
je bila pa prebava toliko daljša, da lahko rečem, da me je peljal ven na slow food.

ja, midva nisva kar tako.

kolo in nemirne misli

odtujili so mi kolo. moje novo staro kolo.

tat je zagotovo iz našega bloka, ker je bilo ukradeno iz kleti taiste zgradbe.
na vhodna vrata sem mu nalimala eno sporočilce, zelo lepo oblikovano - z word artom -, ki je vsebovalo besedo kreten. črne črke, obrobljene z rdečo.
kreten ga je že odstranil.
jutri mu napišem novega, tako da ne ob pozabil, kaj je storil.
in tako se bova šla. dokler bo hotu.

ampak bodi dovolj o tem.

včeraj je šel striti na vece lulat.
človek po lulanju umije roke, da postanejo snažne.
no, striti, pa je bil nekje drugje z mislimi in si je šel umivat zobe.
potem mu ni preostalo drugega, kot da si umije še roke.

e nečeš

v petek sem bila spet v supermarketi.
brez puške in grdih namenov.

tudi nutele nisem kupila, jo imam že vrh gwave.

nekaj me je zmotilo ob nakupovanju in bom to pač povedala, da bo v skladu z blogovskim žanrom.
blagajnarka mi vedno komentira izbiro kupljenih izdelkov.
če mi blagajnarka še enkrat komentira izbiro kupljenih izdelkov, ji bom povedala, da je debela.

ti bom lešn'kov daw

bod moja, bod moja, t'bom lešn'kov daw,

k'boš tiste potoukwa,

t'bom drug'h nabraw...

ja, lepa je. narodna.
prizor je tak (anketa med strokovnjaki je pokazala enotno domišljijo v 98 %):
naslikata se meta in janez iz cvetja v jeseni.
ona nosi v kito spletene lase in tolče lešnike, on pa je tam ves kosmat in širokih ust. on stoji.

WG2 je na to narodno melodijo naletela, medtem ko je preučevala zgodovino nutele oziroma želje po njej na slovenskem.

ker drugih podobnih lešnikovih pesmi niso našli, so jo podrobneje preučili.
izhajali so iz sledeče predpostavke:

janez in meta proizvajata nutelo in pika.

pri procesu preučevanja in interpretacije so bile skupine razdeljene po številki čevljev. kjer se niso mogli zediniti, kam kdo paše, so vrgli kovanec.
posebnih orodij razen gwave in googla niso potrebovali, čeprav so nekateri klicali po dormeo ležiščih.

cilj raziskovanja:

1. časovna umestitev želje, potrebe in akcije.
2. ugotoviti, ali je želja po nuteli starejša ali mlajša od pesmice 'bod moja, bod moja'

ugotovitve, pomisleki in trileme:
1. nekateri uvodni pomisleki so bili, da delata potico.
ne delata potice, ker bi ji v tem primeru janez nabiral orehe. o obstoju lešnikove potice niso hoteli nič vedeti.

2. janez je delovodja. svoj šarm uporablja s točno določenim namenom (smoothoperator). ni mu do rožic in cvetk in sentimentalnosti. meta je izkoriščana delovna sila. nima nobenega zagotovila, da bo samadejansko kaj imela od vsega tega trenja. zagotovo se lahko nadeja samo novih lešnikov.

3. ritem metinega udarjanja po lešnikih je ustvarjal vzorec. ker je janez v prostem času bobnar v vaški godbi, je hitro ugotovil:

tok TOKTOK,
tok TOKTOK,
tok TOKTOKTOK tok...

4. poleg pesmice je v kosmati janezovi gwavi nastajala tudi propagandna akcija.
idejo zanjo so dodatno vzpodbujali metini sveže oprani pšenični lasje, ki so dišali ko sam huidč.

4. zaključek:
želja po nuteli je obstajala pred pesmico.
željo je imel janez. njegov osnovni objekt poželenja je bila sicer meta, ampak ko je videl, da jo bo dobil, se je oklenil želje po dinarju. nutela je bila samo sredstvo, da pride do denarja.
konec koncev pa ima tudi meta swadek zob.

5. zadržki pri naši teoriji:
zakaj je potem janez prodal tako dobro idejo in možnost za zaslužek v italijo?
je bil prikriti hipi in antikapitalist? dolgi metini lasje, kosmatost janeza po celi gwavi ter neavtohton muziklani talent napeljujejo na to.

ps: vrednost teorije smo preverili. vredna je pest celih lešnikov.

zrno na zrno plus kvas

...
danes je WG2 stagnirala in počivala na lovorikah iz koroške in kranjske ajde. na ajdikah torej.
niti pod razno ni pristala na lovorjev list.

spričo ajdikovanja bo poročilo kratko in suhoparno in marsikomu se bo zdelo 'krneki' :):
eden od članov ekipe je zadnjič kupil pol pekača za kruh.

zakaj polovico?
pol je prispeval nekdo, ki ni član ekipe.
to sta storila simbolično.
dejanje niti ni vezano na sam projekt, zato so sredstva šla iz njunih žepov.

zakaj pekač za kruh?
1. ker za stanovanje še nima ne eden ne drugi. čeprav drugi je malo bližje.
2. ker je po TV slišal, da je kruh živilo, ki se draži najhitreje. recimo.
3. da lahko zdaj nekam namaže(-ta) nutelo.

poročilo delovne skupine WG2

danes je bil na sporedu film "children with no hobby besides survival" ali "selfgrown".
v njem igra majda potokarjeva kot mati otrok brez hobijev in krožkov.

kot vemo, je ekipa strokovnjakov tesno vezana na ambiciozni mednarodni projekt (zakaj mednarodni - eden od stritijev je napol iz savinjske doline, kar je po tanovem čisto druga pokrajina in dežela ali ausland). tudi praznike so prešpricali in vse moči usmerili v izvajanje projekta nutela.

zatorej so izkoristili to briljantno potezo načrtovalcev programske sheme na RTV SLO ter si po službeni dolžnosti ogledali to stvaritev.
plan dela je bil tak:

• najprej pol urice brez nutele
• potem pa so si prinesli nutelo in žlico. in malce zajemali med filmom.

zaključek:
film je bil bolj žmohten potem, ko smo mu dodali še komponento nutele.

predlog spremne študije:
pri aktivnosti je 73 % strokovnjakov potožilo o nelagodju in moralnih dilemah, ki jih je povzročila naslednja situacija:

• oni v semi-horizontalnem položaju in z neusahljivim virom cukra v žilo, udobno zleknjeni po površini jogija gledajo prizor, ko sedem ljudi brez moči poriva voz po hribu na vzgor (normalno).
• te dileme so fascinantne in pričajo o izredni kvaliteti filma. oziroma njegovega vpliva. na publiko. in za povrh vsega še STROKOVNO publiko.

prilagamo nekaj prizorov iz filma.

glasba je bila vseskozi taka, kot da bo zdajzdaj kdo umrl ali skočil iz omare in vse poklal. pa tudi če so jedli polento s kislim mlekom iz pwanin.

"meta-a"

..."kar je moje, temu se ne bom odpovedala"

"ožbej naj bo."
"... ne ne, ne bo nosil karničnikovega imena. gaber bo."

ps: delo je izvrševala WG2

raziskovalni projekt nutela na vzorcu populacije

danes je vsa ljubljana tiha. na ulicah gori vsaka druga luč...

ampak jast sem ostala pri nuteli.

torej:
drugi del projekta je zajemal in situ absorpcijo nutele v populacijo mladine starosti od 5 - 15 let na nekem poletnem taboru v idrijskem deževnem gozdu.
tam je naša skupina strokovnjakov opazovala vedenje množice fantkov in punčk ob stiku z nutelo ali odtujitvi od nutele.

pri tem moramo povedati, da se je nutela pojavljala in mazala ob zajtrkih in malicah.
ampak ne vsak dan. ostale namazne možnosti so bile še marelična marmelada in jetrna pašteta.

strokovnjaki so na nuteline dneve opažali neverjeten porast apetita glede na prejšnje dni.
celo sumljivo anorkesične deklice so stale v vrsti za (še) en kos kruha z nutelo.
no, tega so potem nesle fantu, ki jim je bil všeč. s tem dejanjem so simbolično napovedale, kdo bo breadwinner v njihovem življenju.

nekega dne smo obljubili nutelo, potem pa je nismo dali.
tisti dan smo se skrili v drevesno deblo. v obrambo poklicali slovensko specialno enoto, ki nas je v novem hulikopeteru odpeljala iz kriznega žarišča.

digresija: spomnim s obrazov vojakov. nekaj dni zatem sem jih videla, kako mahajo v kamero v neposrednem prenosu iz iraka. igrali so kriket proti enoti iz italije. videti so bili hrabri. če so preživeli bitko za nutelo...

po dolgih debatah in grožnjah, da nas bodo vse vrgli iz službe in na kartoteko narisali veliko črno piko, ki pomeni po našem kazenskem pravu izenačenje s pedofilom, smo klonili. štefko je šel v štarcuno in kupil nutelo za naše malčke.

treba je dodati, da se je agresija v vzorcu naše populacije eksplicitno opažala neodvisno od spola.

se nadaljuje...

študija primera

odločio sem se, da eno serijo postov namenim nuteli.
lep uvod v to antologijo(:))) prepredstavljata že vsaj dve omembi tega božjega daru.
kar je bila seveda načrtna poteza.
kot je načrtna poteza tale vejica, ki mi ni ušla.

naslov projekta: NUTELA- ŠTUDIJA PRIMERKA
predmet opazovanja (če verjameš): nutela
investitor: miklavž 2006
partnerji: striti in njenih šestnajst (a moram po imenih?), občasno enaintridesetletnik
trajanje: 6. 12. 2006 - december (najbrž pa kar november) 2007
proračun (total cost): okoli petjurjevinpol SIT

opis postopeka:
Nutela je zorela od lanskega miklavža.
hotela sem barrique, pa niti nisem dobila prava na glasanje, ker je miklavž vinsko čisto nepismen. lešniki niso bili ledena trgatev. obrani so bili kar takrat, ko veveričji udi niso ohlajeni na -10 stopinj celzija.
sicer pa smo z nalepke sklepali in ugotovili, da je proporcionalno lešnikov manj kot masla. številke se gibajo okoli 13 %, kar je alarmantno. ne vemo še zakaj, ampak beseda je lepa.
kakav? ja, nekaj ga je.
vsak, ki je poslušal pouk geografije, ve, da tudi to ni bila ledena trgatev.
mi pa vseeno temu nismo verjeli in smo se pozanimali, kdaj so v tropih nazadnje imeli slano, led in sneg. Prof. dr. PhD. bećelor and master of sajens Huanfelipe Hose Džunbollejro je povedal, da vsaj že 10000 let ne. Na tropskem območju tudi noben mister Simon ni našel Oetzija, kar potrjuje našo domnevo.

maslo: naturlich. oljo veđetale. a lot of.
prisotno zato, da je nutela bolj mastna in da jo ločimo od salam. kajpada.
strokovnjaki smo si edini, da je dobro poskrbeti za to, da na policah v supermarketih ni na voljo samo enega izdelka, na primer posebne salame. zato preferiramo in ploskamo izvedbi nutele v obliki namaza in ne salame.

posneto mleko, da ostanemo zdravi in suhi. napeli smo vse moči, da bi detektirali, kdo ga je posnel. sledi napeljujejo na viba film warner sisters iz skaručne.

na tem mestu bomo za danes končali...
ugani, dragi bralec, zakaj.

ker moram v razboi (romunska beseda za vojno-zdaj pametujemo) s knjigo.
d knjigo mit 128 pejđes.

is now continued...

danes je nov dan.
in občutki povsem isti.

sredi pušk in bajonetov, sredi mrkih straž...

ta melodija se ne ujema s flourescentnimi stenami in veselimi nalepkami.

kaj bom zdaj?

vzela bom žlico.
ta veliko.
ugasnila luči.
in zrruummm v kuhinjo.
po nutelo, ki je štirinajst dni nazaj tehtala tri kilograme.

in bo svet bolj vesel... in mi ne bo mar za koruzo.

koruza v nevarnosti

Ne maram presenečenj.

V zadnjem obdobju sem doživela dva podobne vrste. Prvo se je dobro končalo, drugo...
ne vem, slabo kaže.

kaj naredi človek, če dobi malo pred izpitom, za katerega še sploh ni pripravljen, še eno knjigo, ki ima 128 strani - font 12 - brez presledka - kup opomb v nanofontu?

striti je na robu tega, da vrže puško v koruzo.

pri tem pa nima ne puške ne koruze.

razen če gre v supermarket.

1. najprej na oddelek z igračami, kjer odtuji puško.

gotovo jo imajo, ker je to blazno priljubljena igrača.

2. potlej odmaršira na oddelek s konzervami.

s puško na rami, jebeš voziček.

3. najde koruzo.

4. in fukne z vso silo puško v koruzo.

5. in laufa pred anoreksičnimi varnostniki.

ps: bemomater no.

trideset pomladi...

poleg kaktusa sem v zadnjih mesecih uspešno vzgojila nov fetiš.

vsakič ko grem v supermarket, kupim nalepke.

imam že:

• smileye vseh barv, ki se tudi svetlikajo,
• sadje, ki ima očke in se tudi sveti,
• ovce, ki sem jih kupla zato, ker sem mislila, da se ponoči svetijo, ker na njih piše NEON. no, pa se ne,
• rdečo luno in zvezde oranžne barve. te so čist divje, očke jim migajo. no, pa sonce je tudi zraven. na eni se celo sonce okoli lune vrti in je manjše od nje. faknšit ejga.
• račke. oranžne. puh je iz tekstila. fensi. račke so različnih razpoloženj,
• oranžne, modre in zelene črve in eno kobilco. vsi so ušli iz risanke čebelica maja. seveda so vsi veseli in malo zmedeni, ker je vili vse zajebu spet,
• modrega mroža, na katerem jahajo čist neproporcionalni veseli pingvini,
• ognjeno-oranžno kamelo, na kateri jahajo opice. tudi premajhne,
• škilavega krokodila. po njegovi upognjeni hrbtenici skačejo zlobni tweetyi,
• modrega slona. na nabrekli rilec se mu obešajo miši (ta je mal perverzna), ki so tolk velike kot opice od kamele,
• presenetljivo pametnega noja, ki gosti tri oranžne tupave ptiče,
• modre kite, ki so enake velikosti kot
• modri delfini
• vse vrste božičnih okrasij: od dedka mraza do štumfov in smrekic - te so res kičaste :)

in to je vse. pika. amen. šlus.

matr, mi je kr mal vroče ratal.

kam si zabredu, striti.

površinsko gladenje in svaljkanje

ko sem živčna, imam navado, da si z blazinicami kazalca gladim zgornjo površino nosu. to početje je po zadnjih raziskavah pri meni kar očitno in, glejgazajca, moteče.
vse srednješolske ure matematike in fizike sem tako preživela in nekateri sošolci se me ravno po tem spominjajo (to ti je dobra fama:)).

užitek je v tem, da mi blazinice prsta kazalca ob stiku z nosom dinamično tvorijo ene vrste svaljke. da ne bo pomote: ne vrtam si po nosu.
ampak potem dobim čisto rdečo in svetlečo surlo. to zadnje čase spremlja še vinsko rdeč mozolj, ki bo kmalu vzcvetel. sem tudi bleda, ampak to je chic. vse to se akumulira v deviško ljepoto moje osebe, ja.

opažam, da moja navada spravlja ob živce naslednje ljudi:

1. mojo mamo
2. mojo sestro
3. mojega očeta
4. mojega očeta (dvakrat, ker on čist popizdi. še bolj kot takrat, ko na noter hodim ali če ne pojem vsega)
5. enaintridesetinpolletnika, ki ni čisto moj.

to vem po tem, ker mi vsi hitijo roke stran vlečt od nosu in me v različnih jakostih kregat. in vzdihovat. al pa rečejo, nej rajš mal štrudla pojem.

pa zakaj?

svetloba na koncu slamice

sneg je.
sneg je pobelil hribe.
sneg je pobelil hribe in nekateri ga gredo že mal prerezat.
striti je zradiral hribe.
in sneg.

prihaja najtežji del odisejade.
zima in njene skušnjave.

je pa svetla točka pri vsem tem: imam nutelo, ki je težka 3 kg.
no, zdaj že malček manj. hihi.

modra sivina navsezgodaj

danes zjutraj sem šla na sprehod.

recimo temu tako. ni bilo neke strašne gužve, saj je bil tista ura, ko se zdi, da so pri življenju samo upokojenci.

na sebi sem imela modro-sivo kapo. pa recimo, da je bila modra. to je zdaj ključno.

kar naprej mi je po glavi igrala ena pesmica, ki gre
"... v tej tvoji modri kapi rad te imam..."

samo to. non stop.

nastal je cmok. solze. vprašanja.

poravnava

dve stvari danes:

1. porkaduš,

če so črke majhne in je besedilo na obeh straneh poravnano, striti izgubi nit.
potem manjkajo samo še stavki s petnajst odvisnimi stavki in smo v zadnjici.

2. včeraj zjutraj me je en avto mal zbil. tko, na hitr.
jaz sem v svojem kamikaze slogu prpičla po pločniku. avto je speljaval s stranske ulice.

jest sem, prepričana, da se bo avto ustavu, brezkompromisno pičla naprej. avto tudi.

sledil je trenutek zavedanja situacije.
manevriranje.
bil je čas za tudi za pogovor: "...ja, pizda! s mal naumen akva, jebemti?"
stik kolesarja in avta. av.

ker nisem bla nič hudo poškodovana in se mi je mudilo na šiht, sem odkamikazila naprej.

konec? ne. itak.

tip dela tam kot jest. takorekoč sva sodelavca.

kaj stori, ko vidi svojo znanko kamikazo?
napizdi jo.

nauk: napad je najboljša obramba...

vse pod točko dve se je zgodilo v času en čik na izi.

en čik pa greva

1. svet je lepši, če se ti po drobovju valja kremšnita s karamelnim prelivom.

2. jeseni smo ljudje v naglici. kot da bo letos drugače in se dan ne bo skrajšal na tri ure.
vsi hitimo, da ujamemo dan. se borimo za svetlobo. ja, hude so to ugotovitve, vem :)

3. poleg tega je še ena svar, ki nariše letošnjo jesen.

ulice smrdijo in je megla. megla ni tista, ki ob dotiku s kožo zvodeni, ampak je suha in bela in me zagifta, ko dirkam mimo s kolesom. smrdi po bosswestmildesortemarlboro.

4. kadilci merijo čas s cigareti.

A: a greva dam?

B: ne, dej še mal počakva.

A: kolk, madona, mene že zebe...

B: še dva čikca, na izi...

ri...

vse, kar lahko rečem o svoji okoljski osveščenosti, je tole:

je en malček v zamiku. re-tard. ajn bishjen hinterrikverc.

še vedno. čeprav sem že velika in imam noge do tal.

znam pa napamet vse tri najpomembnejše besede:

RIDJUS

RIJUZ

RISAJKL

udžbeniki in rast števila

učbenik.

že po definiciji skor ne upaš dvomit vanj. ima prav.

zaradi hitrejšega prilagajnja na novo okolje so mi v roke potisnili nekaj učbenikov in priročnikov. in tako dalje v božjo špiljo (...ne bom več govorila v božjo mater, ker vsi to govorijo. in pika.)

obravnavane teme niso tolk pomembne, kolikor tam notri piše, da so.

če tist bereš in si dovzeten za medvrstični brainwashing,

dobiš občutek,

da gre za življenje in smrt, za biti ali ne-biti.

ves čas in brez prestanka v ozadju igra muzika iz srhljivk.

in sicer od trenutka ko pridrajsaš na šiht do trenutka, ko zaspiš.

in če potlej nimaš mor o tem, kaj si zajebu, je to samo zato, ker nisi nič naredu tisti dan.

po mojem skromnem mnenju ni čist tko. nisem za srhljivke in te zadeve.

no, kakorkoli.

v enem takem strašno lepo zapakiranem učbenikom, ki je na slovenskem ozemlju nedvomno priznan, se nahaja taka finafajn porazdelitev skupin, od katerih je odvisno delovanje nekega podjetja, organizacije, itd.

med najbolj vplivne skupine sodijo skupine pritiska.

to je naprimer sindikat, ki je stalno na vratu oziroma tam, kjer je center za nerviranje. in protestira. ma abonma na protestiranju.
potem je tu lokalno gasilsko društvo, ki seveda tudi protestira, saj mora zaslužit za veselico v prvih poletnih tednih.
ne smem pozabit cerkve in takih in drugačnih cehov... blablabla

med skupine pritiska v tej klasifikaciji sodi tudi družina. samo tolk, da bomo vedli, kolk je ura. da ne bo kod slučajno še živel v iluziji, da živi v postkomunističnem kokonu, ki ga še mal crklja in varuje z nežno sapico preteklosti. ne ne. c-c. hardkor kapitalizem.

družina je pritisk. (no, ne rečem moja družina :))

taka subtilna demagogija ne vodi v dva in pol maljonov slovencev. never.

kupim

Kupim knjigi :

ABC šivanja
in
DEF rajfnktehnike


Danes je mlaj, prazna luna, razpeti smo.

Ob mlaju se ne sme gob nabirat, zato danes ne grem še po gobe.

Ob prazni luni se ne sme dreves sekat, zato nism nabrusila sekire.

Ob prazni luni je prazna glava, zato sem jo odložila v predsobi med žakuzijem in šivalnim strojem.

bilanca balasta je piramida

1) malo bilance:

letos sem bila poleti dlje časa na morju kot v hribih. na morju tri dni, če mal golfamo, v hribih pol dneva, pa še to je blo bolj na hitro.


2) malo balasta v smislu 'je janez rekel, da bo šel v kamnik,...':

julija enkrat sem se peljala proti taoriginalnemu domu.
blizu satanovega mačka na količevem sta bila ob hiši za cesto dva mlaja.
to sta seveda najvišji smreki, kar jih premore virška gmajna, oskubljeni do vršičkov.
iz njiju na vrhu bingljajo oveneli krepasti trakovi najbolj nekompatibilnih kombinacij barv: modra, oranžna, zelena.
ponavadi se mlaje postavlja ob kakem res veselem dogodku. poroka recimo naj bi bla eden izmed teh.

no, pa tudi za rojstne dneve se eni razpnejo med dva kola.
kakor koli. (... je jesenska beseda, ker naznanja prehod. in pika.)

med tema dvema smrekovima stebroma, simboloma slovenske gozdnatosti, je pisalo:

"mama minka - z nami že 70 let"

vodni tisk:

sam tolk da veš. ti, ja ti, ki mimo pelješ. 70 let jo že, starulo, prenašamo.

vse najbolje, mama minka

... balast in bilance v obrnjeni piramidi vsebin na stritijevem blogu (ne razumete? jest tud ne)

plavabom

ko se pogovarjata lačen in sit, se na koncu zmeri skregata, ker nimata nič skupnega.

to je tak moder nasvet za en kremast torek.

tole, kar sledi, je pa za plav gobec, če me baltazar dobi...

vejica, je zate...

nezainteresirana klepetoteka

hudič je, če človek ne zna klepetat.

klepet je po sskj:

živahen, sproščen pogovor o nepomembnih stvareh: za klepet vedno najde čas / iz sobe je bilo slišati klepet govorjenje, pogovarjanje // v zvezi z na družabni sestanek ali pogovor: pridi popoldne na klepet
* vet. udarjanje zadnjih kopit, podkev ob sprednje pri hitrejši hoji konja zaradi nepravilnega podkovanja
klepetulja, klepetec, čvekač, klepetun vse to on ni.

no, ne gre. stritiju to blazno ne gre.

ko se znajde na kakem družabnem dogodku, kjer ljudje kar kruzajo eden do drugega in so sproščeni in je vse duhovito, se ne znajde...
zdi se mu, da so ljudje glihkar sklistirani in so lahkotni kot vida petrovčič, odkar je shujšala.

no, ne gre mu...
zato ker:

• v množici imajo ljudje neko razpršeno pozornost.
• tudi ko se pogovarjajo z eno osebo, se z enim očkom sprehajajo vzdolž šanka in čekirajo, kdo pije in kdo ne.
• z drugim očkom imajo pod kontrolo vhod.
• žvot trzne vsakič, ko vstopi kak poznan, znan ali bolj pomemben lud kot njegov trenutni sogovornik. takrat se za trenutek zdi, da mu gre le-ta kar malo na jetra, ledvica oziroma vranico.
• zato se postavi tako, da pomembnežu lahko lovi pogled. sogovornik stoji tam kot venera v krču. zdi se, da se igrata loto brez dobitka. krneki.
• če si predstavljaš mona lizo, ki vedno gleda tebe... no, to je ravno obratno. kakorkoli se postaviš, te hudič ne gleda.
• z ušesi prisluškuje malo pogovorom za hrbtom, malo levodesno.
• telo mu malce prisiljeno svinga na Stevie Wonderja, čeprav igra chopin.
• oba udeleženca pogovora na veliko uporabljata mašila... tišina je izkoriščena do amena.
• nasmeh na licu je nekako zakrknjen. kot plastelin, ko se strdi in ga pustimo na zelo hladnem mestu. smejita se, preden je konec vica.

skratka, ne gre mu.

pusti, naj te nosijo štuporamo

dva dni ima striti novo-staro kolo za vožnjo po mestu.
bil ga je zelo vesel. ne morem povedat kako. zelo.

potem gre danes na ff, kjer ga tako malo učuli(nasloni) na nek zid. ga zaklene. odide s prizorišča.

na ff, kakodane, spet preživi čakajoč in sprehajajoč se goredole približno dve uri in pol.

ko se hoče odpeljat domov, vidi, da je nekdo spustil gume.
na NOVEM BICIKLU! (sedaj pripovedovalec ogorčeno kriči)

ura je petnajst čez sedemnajst, striti je tečen, lačen, zmatran. mamo bi. kave bi.

ni ne mame ne kave. tud nobenga ivana, ki bi stritija z ranjenim kolesom dal štuporamo, ga poljubil na čelo, rekel "sej bo", ni v vidnem polju.

samo eni študentje in študentke, vsi zelo lepi in nafrizirani, kar se za prvi teden na višjeinštančni inštituciji spodobi.

in jim dol visi za enga lačnega s spuščeno zadnjo gumo.

zakonik

namesto maria gremo rajš mal nazaj...

ko smo bili še mlajši kot danes, ko smo bili takorekoč otročki, smo v naši mali vasi otročki imeli eno tako značilnost, da smo bili kronično lačni. v e d n o.
pred kosilom, po kosilu, med kosilom.
in temu primerno smo se obnašali na naših pohodih po vasi.

plenilci, ne, mrhovinarji s strašnim instinktom. nič nam ni ušlo. nobena viki krema, nobena posebna.
malo smo se obešali tam, kjer smo vedli, da je foter direktor kočne,
mal smo stopil do tistega, ki mu je mama glih kar šla u štacuno, spraznili še tisto malo, kar je bilo v špajzi in čakali na mamo, da pride in kaj da iz rok.

no, socialistični lakomniki, kakršni smo bli, smo napisali zakonik. red je pač moral bit.
imel je kar nekaj točk, dvanajst.

pribili smo ga na drevo, na jablano.

ena izmed točk je bila, da nihče ne sme prit med nas s sendvičem,

razen če jih nima seveda za vse.

če si to naredu, si bil ožigosan.

kazen je bila izgon iz družbe. do konca, do amena.

to se je zgodilo samo enkrat.
bratec in sestrica sta prilomastila s sendvičem v rokicah in pingo sokom v žepu. sendvič je imel suho salamo not, smo jo zavohal že od daleč. to je bvilo najhujše, kar si nam lahko storil. OGRSKA??!!?? fak off...

ma niti slutila nista, kako kruta horda lačnih lakomnikov smo.
dobro, da so bile edino orožje besede. imeli smo namreč načrt narediti loke in puščice za izvajanje kazni. žugali, kazali na zakonik na drevesu, složno prikimavali in grdo gledali in cmokali v smeri bratca in sestrice.

šla sta domov. škrlatno znamenje.

verjetno sta bila zelo žalostna, ker naslednji dan je njun foter, direktor kočne, prinesel med nas celo skrinjo sladoledov ljubljanskih mlekarn. lučke, korneti, bunkice, ni da ni...

baje se je pokvarla, pa je pomislil na nas.

od šuba pozabljen zakonik in trdna načela, bratec in sestrca sta bila z ovacijam spet sprejeta med nas...

kaj vse lahko naredi en kup stajanga mleka in cukra...

areareareparlareareare

parabola

parabolare fabulare

gospodova beseda parola parole palabra

govoriti parlare hablar falar

....

a kaj je hotel nepesnik s tem povedati?

da je en čist navaden pizdunački bloger, ki samo gobezda...

niti ne v božjo mater.

ona je že polna.

sam vase.

agibej

pride dan, ko že zjutraj veš.



veš, da ga boš zvečer lahko opisal samo z jebiga.



jebiga.



in ga odpisal brez slabe vesti.

če bi hotu v temle trenutku dokazat,

da je svet ploščat,

bi bilo to lažje kot reči temu dnevu karkol drugza kot jebiga.

odpihni prah s čela

tole

je samo

zato,

da gre

tista rit

čimprej

iz vidnega polja.

rumene novice:

danes je striti dobil pohvalo.

zapiskala je, ko je najmanj pričakoval,

potem ko se je že dolgo časa kremžil.

tako dolgo, da se je ža prah na robovih čelnih in medočesnih gub nabiral v plasteh.

od starejše plasti na dnu do mlajše na vrhu.

čas starejše lahko natančno določimo - 8:48.
čas mlajše tudi - 15:04.

zadnji vhod

tole mi je bilo poslano danes...

vhod na sejem KARIERA baje.

verjetno tudi izhod.

v obeh primerih eno sranje.

ps: otroci pejte stran, v dnevni sobi je tomindžeri.

ko ti pamet spet odpove

no, spet je moj zapis spodbudila kameleonka, njenga pa nekdo drug. ki btw ne loči uveljavlja od ne uveljavlja.

KAVA... NATAKARJI. vsi neki pizdularijo čez natakarje.

imam avtobiografsko izkušnjo z druge strani šanka. tam, kjer je blagajna. in omara za led.

ja, bila sem točajka.

takrat se mi je to zdela pametna karierna poteza glede na to, da smo doma finančno tonili.

no, pa sej tonemo že 20 let. je globoko morje tam pod pwaninami.

bila točajka v lokalu, ki ni bil ne pajzl ne slaščičarna ampak nekaj vmes.
med tednom pajzl, za vikend je kamniški živelj hodil tja na sadne kupe, ledene kave, banane split in vso to špeharijo ...

bil je navzven to precej drugo-do-tretjerazreden lokal.
ampak, pozor. samo na zunaj. notri so veljala pravila, kot bi jih napisala Jane Austen v sodelovanju z Emilom Zolajem. če jih ne spoštuješ, pride H. Poirot.

bili sta dve varianti: A) prazen lokal
B) polnopoln lokal + mize zunaj polne

klientela: mizarji. mizarji in njihove žene. mizarji in njihove žene in otroci. mizarji in njihova družba, ki gre skupaj v nedeljo k maši. avtobusarji. avtobusarji in... isto kot prej. obrtniki. isto kot prej. avtomehaniki. isto kot prej.

malo o pravilih.
vsaka pijača ima svoje pravilo. najhujši je grog.

ne. hujše je 5 grogov in 2 kuhana vina in 5 ledenih kav. in poln lokal. in en striti.

z eno ploščato gwavo in dvema rokama.

1. črn KOFE mora biti obrnjen tako, da lahko gost z desno roko prime skodelico, ne da bi mu bilo treba obračati vsega naokrog. na nasprotni strani in ne na 90 stopinj mora biti cukr in sicer dve vrečki le-tega. na espressu smetana bež barve, ki se v koncentričnih krogih menjava z malo manj bež barvo. če espreso ni tak, ga fukn v korito. potem pomij cel stroj za delanje kofeta, ker odsotnost belobež smetane pomeni, da je avtomat nekje zabasan. in ne more funkcionirat.

2. KAPUČINO mora imeti vsaj 1,5 cm pene. pena se naredi iz mlačnega mleka. če je pene manj, fukn kofe v korito. jovo na novo. po vsakem kapučino pomij cevko za paro, ker .... ne vem zakaj.
na peno je treba nasuti malo kakava, ampak ne preveč. če ima gost navado piti kapučin brez kakava, moraš ti to vedeti from day one forth. drugače se lepo opraviči in fukn kapučin u korit.

3. KAVA S SMETANO. smetane kolikor je možno. s tem da smetana ne sme privreti na površje ob robovih skodelce. potem je vse umazano. za to obstaja posebna tehnika navijanja smetane na vroč kofe, ki jo je treba obvladat. huda kunšt.

sam še ena cvetka. opozarjam, da je bilo pravilo za vsako pijačo.

4. GROG. en cuker, pol od 0.03 ruma in pol od o.03 hruškovega likerja. malo vode. segreješ, da se cuker hitro stopi. potem daš noter tri kosme cimeta, tri žbice nevemčesa, eno tanko limonino rezino, ki ne sme biti ne stara ne zelena, ravnopravšnja. vodo do vrha. še enkrat segreješ. ne toliko da zavre, bohnedej, ampak ćisto malo manj. in pazi, da ne poliješ. če poliješ, fukn v korito in jovo na novo.

5. pravila so zelo zanimiva in kompleksna tudi za kuhano vino, konjake, čaje, ledene kave, banane split... sam se mi ne da več

predstavljaj si lepo pomladno nedeljo.

otroci bi sladoled. vsak si trikrat premisli katero kepico. mama bi kapučino z ne prevročim mlekom in malo smetane in jagodnim in čokoladnim prelivom. babi bi grog, ker jo že cel dan neki zebe. njeni dve prijateljici tudi. dedek bi sadno kupo brez odvečne tekočine, ker se mu potem peha. in ne toliko smetane kot zadnč. pa hitro, ker se mudi. ata bo pivo. (hvalabogu za ata).

to družino pomnoži z 10.

razumem točaje in točajke.

barve besed

bela bela bela bela bela

črna črna črna črna črna

rumena rumena rumena rumena rumena

neki kle ne štima. črna ni črna ampak je bela. noče bit črna.

sej pravim, te besede so mal čudne.

BESEDEBESEDEBESEDE

meni so besede blazno všeč.

ker imajo moč ali pa so povsem brezpredmetne:
al me boš vzela za moža, mickla? JA.
ali jutri bo? ja.

no, tako mam tud z besedami neke prigode.
dostikrat kej prevajam.
recimo tako, čeprav dostikrat je relativno.
odvisno s kom se primerjam.
če se z nikomer, prevajam dostikrat.

in v marsikateri od dostikratih situacijah človek ne ve, kaj bi naredu.

kaj storiti, striti? kaj storiti striti?

1. človek kot smo mi oziroma nas 16, najprej malo gledamo v strop.
2. se znesemo nad internetom in presurfamo vse googlove zadetke, dokler prstki ne morejo več do tipk, ker se iz njih kadi gostljat blagordeč dim neopojnega vonja in rit je podplat in podplat je ploščat.
3. potem smo ogorčeni nad lastno nerazgledanostjo. pogledamo v ogledalo in vidimo, da imamo najbolj ploščato glavo in ne samo podplat, kar je znak, da ... kar ni dober znak.
4. potem žolčarimo nad revščino, ki že dvesto let vladuje v dvojezičnih slovarjih slovenske proizvodnje
5. potem se spravimo na blog, kjer spustimo še malo žolča in krvi
6. gremo spat brez povštra.

drugi dan ali tretji dan pozabimo na trakuljasto neimenovanko, od katere je odvisno veliko.

od katere je odvisno marsikaj od dostikrat.

nato se zgodijo spodaj naštete stvari.
pri tem je treba upoštevati odnos ALI ALI ALI.
torej ne vedno vse. in sploh ne naenkrat:


1. čez en teden sem na obisku. prižgana je tulivizija. igra eden od tujih programov.
in kar naenkrat zaslišim THE BESEDO. kar prirola se iz škatle, čisto naga je.
zame. pomenljiv nasmeh.



2. vozim se iz službe. no, dostikrat 'se stojim' iz službe in želva bi me kamot prehitela.
ona iz onega paradoksa.
služba je fajn beseda z glagolom imeti. zanikan glagol imeti v sedanjiku plus služba ni dobro...

(imeti služba vs ne imeti služba)

gledam v reklamni pano, medtem misli sedejo na veter asociacij klikliklik. in je tam.
sedi in pije pivo po slamci. in je vsa zadeta. boli jo, ker ve, da pridem ponjo jaz. THE BESEDA. pomenljiv nasmeh.



3. berem knjigo. tako lepo po vrsti kot so hiše v trsti.
spet je tam. kar tam je, črna na beli podlagi. obkrožena je z drugimi, ki so enake velikosti kot sama. a vseeno seka ven iz beločrne zmede. in govori neko svojo zgodbo, ki je v bistvu moja zgodba izpred nekaj dni. iskrica. pomenljiv nasmeh.

devetkrat kakorkoli

1. kaktusi so se preselili nazaj v hišo.
2. zjutraj me pod tušem zebe, zvečer pa še bolj.
3. prsti po tipkovnici ne stepdensajo več.
4. so postali okorni, podobni otrdelim svaljkom čevapčičaste debeline.
5. isto bi lahko rekla za ostale dele telesa, izpustiti bi morala tipkovnico in čevapčičasto debelino.
6. na obrazu imam kurjo polt.
7. na avtu je odsotnost zadnjega brisalca vedno bolj moteča.
8. ponoči navlečem dvoje nogavic v primeru, da sta obe pri roki.
9. kakorkoli.

stroke in stroke

nekako takole sem včer po radiji slišala govort podobnika starejšega a nič pametnejšega:

(...) blablaflaflafla.... bomo s pomočjo stroke, poudarjam, stroke, stopili skupaj in (...)

1. a se je bal, da bi kdokaj pričakoval od njega, samega ministera za okolje in prostor?
2. jest nisem. pa vi?
3. on si res zasluži en stroke on the back. poudarjam, gentle stroke on the back.

tko, zdej grem klesat splav. da spizdim...

zaviralna tekočina

danes sem za tri kilometre po ljubljani porabila eno uro.

z avtom seveda.

to se mi je zgodilo že večkrat, ko je padal dež ali sneg.

sneg je gostejši od dežja, se nabira na cestišču. avtočki so zato počasnješi.

orajt.

razumem, ampak ne čist ornk.

da pa se slovenci ne znajdemo v dežju, je pa alarmantno...

ne rečem seveda, da bi se mi to danes zgodilo v železnikih ali nekje v selški dolini. ne.

v ljubljani, v sami presvetli prestolnici.

po radiji je blo, da je bil v železnikih(nisem ziher) odpovedan državniški obisk. zaradi dežja.

pa me spet zanima.

zakaj mamo pa štiriinosemdeset pa pol državnih helikopterjev, letal in tega sranja?

a so vsi v pralnicah, al kaj?

če je državni obisk, je državni obisk.

škoda je velika:

sem prepričana, da je bila vsaj polovica prebivalstva včeri pr frizerju, da se je speklo milijon in še mal peciva, tort, in ostalega osladnega drobirja, da so se janezi in jožeti in franciji včeraj po dolgem času izvenrutinsko skopali na ponedeljek, da je bil vsaj enkrat konzultiran slovenski pravopis, da so nekateri dobili nove tagmašne oblekce.

pa kaj čmo.

kmečka opravila

...oziroma kmetske slike, bi rekel janko.

o košnji in travi in vonju trave je pisal spletnidnevnikar sosed.

osredotočil se je na vonj pokošene trave.

ne, jest se ne bom, da me ne bo kdo kregal ;)

danes sem bila spet priča utrinku iz družinskega življenja. včasih se res zdi, kot da živim na koledarju od karitasa...

no, foter in sin ali hči (nevem, je bila samo zvočna slika. otroček pa še ni bil v fazi, ko se spol loči:)) sta kosila travo.

kosila sta s kosilnico, ki jo mora seveda imet vsak taprav desc.

otroček je držal za krmilo, za njim pa ata, ki je zadevo mel pod kontrolo.

otroček tega ni tolk vedu. šlo je počasi, ampak otroček se je imel superfajn, ker se je kar smejal. in je bil ohkako ponosen, da s Fotrom kosi travo. oziroma da Foter z njim kosi travo...

da je otroček v bistvu tisti, ki je tanarbolj koristen:

služi malico zase in za Fotra.

potem jo bo skupaj s sodelavcem z užitkom snedel. seveda šele, ko jo bo zaslužil. po pomembnem sobotnem opravilu.

in res, foter je kar naenkrat reku:

"Jest samo usmerjam, a ne?"

a) eni fotri bi otročka posadili v kletko poleg travnika,

z diarejo besed pospremili svoj performans,

na koncu pa mu,

ponosni na potne srage med obrvmi in pod pajsko, dejali,

da bo to lahko otroček počel šele, ko bo zrasel.

ko bo imel velikega lulčka ali velike joškle.

b) naš foter bi recimo pokosu travnik in mi otročki bi gledali, kako on to dela.

potem bi šli na drug travnik in bi mi poskušali kosit. itak ne bi znali.

on bi parkrat reku:

"porkaputana, to je pa zato, ker me niste gledal!!!"

pol bi šli v tišini na savinjski želodec, kruh in srbsko salato.

brez sira, to je za ta fine.

izginotje

izginil za vedno. hudo mi je...

ravnokar sem bila v kuhinji, kjer sem jedla.

kar včasih počnem.

no, pa me je vleklo v sobno kraljestvo in sem si vzela kruha za dva grižljaja.

enega sem pojedla putujući,

drugega sem odložila,

dokler nisem pospravila perila,

ki sem ga oprala.

tudi to včasih počnem.

cunje zložim in razmišljam, zakaj imajo ljudje likalnike. to je še bolj brezvezna naprava kot krtača za čiščenje čevljev.

tega nikoli ne počnem. niti likanja niti čiščenja čevljev.

no,

potem se spomnim na drugi grižljaj kruheka.

problem: NI GA. SPLOH GA NI.

vse sem preiskala, majkemi. naj me koklja brcne če ne in nisem ga pojedla!

ga bom pa ZAGotovo čez pol leta med radiatorjem in mizo našla. samo da nau zraven kakega glodalca.

drugače se mi čudne stvari ne dogajajo samo s kruhom.

v prvem planu pride še labello.

teh mam najmanj 20, sam nobenega pr rokici. kar izginejo.

in se spet najdejo čez par dni, tednov ali mesecev.

druga stvar so nogavice.

to je itak zakleto. če sta že dve na kupu, potem gotovo nista od istega para.

tretja stvar je, hmmm. če dobr premislim je tretja stvar kar vse.

upam, da je sledljivost malce boljša.

p o r o z n o s t

zdele mam glavo mal porozno.

zjutraj se sprašujem, zakaj tolk o košarki po radiju govorijo...

poroznost možganov nas je doletela že večkrat. preveč zračnih mehurčkov v neki snovi. neki tagza. pol so kle še mehurčki. to nas pripelje do novega leta.

moram povedat eno prigodo.
... o tem, do kakega sklepa smo enkrat pršli na veliki pwanini, ko smo proslavljali novo leto. bil je drugi ali tretji januar, pili smo mleko z rumom in šnopcom na vinovi osnovi. sorte vina se ne spomnim, ampak verjetno se ni najbolj ujela s tunami in majonezo in kruhom brez rukole. to smo zaužili pred, med ali po vinu. ne vem več točno, ker je bil sneg :)))

f hlavnem, bili smo modri, modrovali smo do vijoličnosti.

sama sem spesnila odo pire krompirju z gobicami, samo le-ta se je pozabila, zapisati je pa ni hotel nihče. papir je bil samo za podkurit.

modrost je bila tale:

BL SMO PJAN, BL SMO PJAN.

(stopnjevalno priredje)

pa nej ji kdo oporeka.

no takle mamo. sam zdej se moram lepo obnašat, ker mam novo službo.
sem že ta drug dan u bularjih prmarširala... :) čist res

čist u redu.

ura je 17:43.

šele zdaj vidim, da sije sonce.

tudi ok.

mohant

spet je čas za šalekaperukavice.

hec je v tem, da oni mislijo resno.

verjetno je kej poststrukturalističnodadaističnega s primesjo subjektivističnega relativizma v tem sloganu bohinjskih sirarjev.

... pa če kdo od sirnih dečkov ali deklic to bere (ja veš da:)), jih lepo prosim, naj mi pojasni, v čem je keč. fora. karkol. vzamem vse takoj nazaj, kar sem hudega storila.

evo bohinjski slogan za promocijo mohanta ( boh. skuta):

»Samo eden je mohant- Bohinj!«

...zdej, jest res ne vem. meni RESNIČNO ni jasno. pomoje se mal hecajo.

al je kej v besedi mohant, kar je isto kot bohinj? ne vem.

štiri točke

na današnjem dnevnem redu so štiri točke. vsaka od štirih je ena sama, ena sama je mama:

1.FUZBALFOTER:

vsak, ki rata foter, rata obenem tudi dober fuzbaler. sem vidla danes.

foter ma tolk pojma o ofsajdu kot jest. ne ve točno, kaj je razlika med desnim krilom in vratarjem. žogo podaja s konicami prstkov. sinku pa razlagat in se dret in krilit in ga bodrit "dobra sine...!", ko da ma za sabo najmanj pet italijanskih klubov. sine mu verjame, kdo nebi...

2. VIC: meni najboljši vic vseh časov je smešen res samo meni. tk da vemo pr čem smo..., gre pa takole:

Je Janez reku, da bo šu u kamnk, pol pa sploh ni šu.

(no, mal je preteklo časa, ker se smejim ko pečeno pile..:))

nekoč se je nanj smejala tudi moja prijateljica bina.

...ko pa se vic udejanji, pa ni nč smešen. prov nč. namreč:

striti je reku, da bo šu u šoping, pol pa sploh ni šu.

zakaj ni smešen?

medtem ko je pri janezku lahko milijon razlogov za negretje v kamnk in so vsaj trije izmed teh lahko smešni, obstaja pri stritiju samo eden. in ta je v današnjem svetu bl žalostno dejstvo kot ne. ker je takorekoč pogoj eksistence.

in pridemo v lahnem drncu do tretje in četrte točke današnjega dnevnega reda:

3. striti sovraži šoping.

4. striti zelozelonajbolj sovraži šoping.

slive in češplje

medtem ko se ukvarjam s kuharsko knjigo, se včasih prav fajn nasmejim.
recimo izkoščičene slive sem prevedla stoned plums.

ka me briga, pa nej se bere kot pesmica.

za forfelce pa nekak ne vem, če v angleščini sploh fizično obstajajo kot realija (bi rekla prof. t.m.) :)
ka me briga.

pa kaj je šmentana razlika med slivami in češpljami? avtor ju navaja kot dve različni stvari.

polnoč med kovinami

kaj ma človk na konc od kuharskih knjig?
en sam drek.

čak mal

kaj človeka po mojem najbolj ubija?

čakanje. sama sem sposobna takrat početi samo to.

čakati z vso dušo in telesom.

hitrost in moč in fizika

sou. hir aj go. ivn if ajm far from biink magnifiko.

danes bom mal razlagalna. sem že dva dni tko razpoložena.

včeraj mi je neki gospod srednjih let razlagal in krilil in bil sploh ves navdušen nad tole stvarco. na koncu sem bla tud jast, ki mi v kajaku ni najbolj važna hitrost, ampak smer. ta nekako noče biti na gliho, ampak me neki drka levodesno. rezultat so žulji na palcu in razpoloženje, kot ga vidite na slikici, na katero je blo že kar nekaj kritik...

nekoč ko bom velika in bogata, hitra ko joli na dopinku in stabilna ko martin strel v kletki, bom kupila foilkayak. mišljen je za mirno vodo, torej jezera in morja zjutraj. tud na bazenu gre verjetno. velikem bazenu brez kupaća. ni še naprodaj, bo pa letos.

ma to ti je noro, samo poglejmo si slikice, ki jih bom komentirao sproti:

kola zgleda. če dobr pogledate, fantič glisira. tko mal nad vodo je. MEDŽIK? no, FIZIKS.

KAKO sploh, faknšit? pri počasnem veslanju zgleda tkole. btw, tisto spodaj so foils.
potem zaštartaš. na fulgas, da ti mišice rastejo u božjomater po moji teoriji. jest še ne znam. bodi pozoren na prednji del, ki je rahlo privzdignjen... le kaj še pride??!! excited? ;)

kruzing spid, pravjo. no ja, mal si že dvignjen, tko da verjetno že fejst švicaš.


no, in kle šibaš ko hudič, komi smo te na čarunalnik spravl. počutiš se ko supermen ali lara žmoht. al pa vsaj lepa brena. vmes NIMAŠ časa, da si popraviš frizuro. srček verjetno bije tikataka. topspid. repek je čst tumač dvignjen. fijuuuuu...


to je pa graf hitrosti. modra črta prikazuje hitrost v odvisnosti od moči pri navadnem kajaku, ki jih vidimo na vseh triatlonih jeklenih, naprimer.
to pomeni, da se pri neki določeni točki nekako kr ustavi napredovanje hitrosti in ti se ženeš ko budalo, pa nisi nič hitrejši, kot če glumiš gljivu. nakak tako, vam lahko povem iz prve roke.

crvena crta prikazuje hitrost v odvisnosti od moči pri foilkajaku. in vidiga, kolk si tam hitrejši.
največja hitrost je, hmmm pozabio, ampak bom preverla, vprašala vire.
je pa neka zanka. everything comes with a twist... ne gre kola na moč več kot 2000m baje. tko da triatlon jeklenih ob še vedno v znamenju spustov seakayakov in ostalih parnikov.

ps: upam, da večjih budalaštin nism pihnla. razlaga je bla po spominu, brez zapiskov. e, da me sad majka vidi...

in memoriam

"E tu je ena prou žalostna štorja o enmu ka se je klicu..." (I. Mlakar: pepi žbaradorja)

ma ne vem, kako se je klicu,

bil je pa eden najbolj tumpastih al pa vsaj neiznajdljjivih predstavnikov svoje vrste.
no, sej je bla ONA. ekšuali.

je vasovalka in pride na večer. skozi okno. ne rabi lojtre, o ne šeri.

... in je bila zunaj svetla noč in mesec je svetil...

če dolgo izgovarjaš ime marko, jo maš. ampak tisto, kar dobiš, ni njeno ime. je samo ime vrste, neki tagza.

no, da ne bom ne bom dolgovezila (ha...).
čemu sem jo, revico obsodila najbolj razširjene bolezni človeške vrste? esmić ve.

ma, ker me je pičla v podplat. v PODPLAT, človek božji, kje si še to vidu?

...kmetje so se spogledali in so molčali...

pa tam je koža ja najtrša, najbolj neužitna, do krvi pa rabiš tri dni vrtanja. moram še navest, da je bilo takrat poletje, in da površina gole kože bila je ogromna, kanada se skrije.

seveda smo jo pokončali, kajpada. zato ta in memoriam. je pa pustila vtis. to pa ja.

... preko vsega obraza se je zasmejal S. in je veselo mežikal z očmi...

ravna črta

mislim, da v svetu besedil obstaja nekaj, čemur se reče linearizacija.

nič hudega, nič strašnega, vsi to znamo. jaz to ravnokar počnem, gospod, ki na deutsche dokukanal ravnokar neki hudega razlaga, pa tud.
vsakič, ko se spraviš kej povedat, moraš linearizirat. dejstva iz zunajbesedlinega sveta prevest na svoje besedilo.
to se lahko naredi samo tako, da besede postavljaš eno za drugo... pa ne kar poljubno. v obliki stavklov, po možnosti naj bi bila notri osebna glagolska oblika. ni pa nujno. sam da je smiselno.

lepo po vrsti, kot so hiše v ...

tud recimo če se je nekaj zgodilo hkrati z nečim drugim, ne moreš drugače, kot da napleteš zadeve eno za drugo. v ravni črti. to je neko osnovno načelo recimo. pustmo stat pesmice in izjeme itd.

ampak jest bi v svoje življenje uvedla l i n e a r i z a c i j o.

tako bi eno za drugim lepo popedenala vse. tud če po napačnem vrstnem redu, pa če bi kej včasih za nazaj kompenzirala.
če je pa treba na več ravneh, kokr kaka pesmca, je pa za stritija totalna jeba.

JEBA vam rečem.

____________________________________________________________________

fantki in deklice

tule so slike neveste in njenega darila. omenjena bo šele na koncu. prej napisano se ne nanaša nanjo. kvaliteta slik je slaba zaradi meglenega pogleda fotografinje :)



nekaj ljudi se bo ali se je poročilo. sploh je to zdaj v modi. pred poroko so...

...dekliščine, fantovščine.

včasih so ta dva dogodka ločili na vsaj 29 km, zdaj je vedno več parov, ki te zadeve prireja skupaj. sej pravim, razlika med spoloma bledi, hkrati pa se ustvarjajo hibridni spoli. kmalkmal ne bomo več vedl, ali ti je sin fant ali fanta ali kaj tretjega. ;)

FANTOVŠČINA

fantje fantovščino malo drugače zastavljajo kot punce puncovščino. kokr vem, je vse bolj ali manj bazirano na tekoči osnovi. in to dokler se da in na vso moč.
striptiz ni obvezen, je pa blazno popularen, ker se lahko potem o njem pogovarjajo in slinijo še petnajst let.
ob teh debatah jim zraste pivski trebuh in sploh ne vedo, zakaj.

digresija:

bom jest razložio: ko se pogovarjaš ob pivu na temo striptiz za mojega prijatelja jožeta, imaš pulz povišan. postaneš rdečičen v gwavo in še kam, vroče ti je, potiš se. hkrati pa porabiš nekaj energije, da se delaš povsem kul in neprizadetega pred ostalimi gojitelji bušijev.


te situacije ZARADI sproščenih HORMONOV SREČE zavirajo željo po še kakšnem drugem športu. ker to je to. in basta.

ta dan,
fantovščina, jim pobije veliko količino možganskih celic. to je razlog, da veliko žena govori, da se je mož hudo spremenil, odkar sta se poročila.
valda, da se je, stari.

DEKLIŠČINA:

v življenju sem bila na nekaj takih dogodkov. veliko se je sedelo, se nekaj pogovarjalo. pogovarjalo in spet pogovarjalo. do obisti.
in to striktno o možeh. bila sem bolj tiho, ker me to sploh ne privlači. tista vprašanja, kakšen je pa tvoj, pa moj je takpatak , pa midva midva vidva ...

porkamadona, midva ne obstaja. jaz in on obstaja.

jooooo, umirala od dolgčasa. tudi neke kvazi igrice postanejo dolgočasne po 30s. ker vse nekam primitivno hočejo vlečt asociacije s plodnostjo, žensko-mater in kuharico. faknšit pa taka perspektiva. se mi zdi, da babe res zlezejo v tisto vlogo, ki jim jo predpiše družba. družina. družbina.
sem z vasi in taka je ŠE vedno slika tam gori na gori. prisežem. determiniranost do amena.

seveda so izjeme

in ena takih se je zgodila letos junija.

iz mojih ust v božja ušesa: da bi ja bilo še več takšnih...

zardega

khm...

ime mi je striti in imam problem (pogled v tla, rahla rdečica in na prsih prekrižane roke ter prepletene noge povedo, da je striti v zadregi ...)

ma ja no, mam jest ene določene težave s tipkanjem. ne gre mi in ne gre.

za sabo se mi ne da brat, ker se bojim , da iz mojih besed skoči tristozobi škorc in me pohrusta.

to pomeni, da ni res, da se mi ne da, ampak se bojim.

ja, evo, bojim se za sabo brat.

iz podrobne analize sem zasledila, da večinoma obračam črke:

mso je smo,

nagel je angel,

asmo je samo intako dalje

...al pa se mi kr naka x črka naseli na drugače kar lepo slovensko besedo:

mkola (kola)

... al pa mal narobe delam presledke:

pej du rit

brez veze.

to je neka bolezen (no,pravkar sem naredila izjemo, se popravla: iz boelzen je nastala bolezen)

ki jo bom verjetno gojila še naprej, zato se kar tukaj opravičujem za kakršnekoli katastrofalne napake, ki jih bom trosila bodisi tukaj bodisi na komentiranju tega ali onega posta.

samo toliko, da se ve, da se zavedam...

danes sem zelo umirjena, če je kdo opazil.

sem šla laufat. z mojo peto, ki je samo malo še bolela. čist mičken.

sprememba u ta druge

no tko.

zdej mam pa dost. kola bo in fertik. fakići (načeloma) niso namenjeni obiskovalcu, razen če mi bo kej sračkal.

v tem primeru pa zen u kontejner,

bormašino za pas in brzostrelko med razporak v ustih.

i bež miško,

ker lara žmoht alias hawkeye ti razturi potomce po tleh...

če ne bo šlo drgač, dobiš v uč kromiran modrc št.95E v obliki špičastega stožca z višino 35 cm.

lepo in radi se imejte :)))

ne me kregat, sej se sam mal hecam.

konjska mast deluje.

jo mam za pete mazat drgač, sam neki preveč me mrva mika...

sprememba

no, pa sem spremenio fotko.

šli smo na hrib, ki se imenuje:
bovški grintovc, bavški grintovc, bovški gamsovc ali dovški gamsovc. eden od teh.
nikol ne vem, kako točno je njegovo ime.

vem pa, da se nahaja nad kriškimi podi.
takrat sem prvić u životu poskusila gel, ker sem se pripravljala za adventure race. mso simuliral razmere :)))

ni mi bil nevemkaj všeč.

čist na hitro

včeraj sem šla za 5 minut in 42 sekund v kuhinjo, ki je kakih 6,86 metrov oddaljena od mojega kraljestva. in pridem nazaj in vrtim drajsam miško po mizi sem pa tja. ekran je bil temen, črnočrn.pa zakaj se nič ne zgane?? nič mi ni blo jasno...

dokler se nisem spomnila, da je računalnik ugasnjen.

sam tolk, da veste, s kom imate opravka :)

ps: zvok, ki ga ponavadi spušča prižgan računalnik, in dejstvo, da ga ni bilo, ni predstavljal nobenega dejavnika v moji zablodi

grafiti in senior-romantika

tudi jast berem druge bloge. včasih sem kar po 2 urci tu in tam in tako. da je špas... pa še paše.

kameleonka je zanč pisala nekaj o romantiki. kaj naj bi to bilo in tako...

no, kle mam eno prigodo, ki se mi je zgodila pred kratkim.

pa naj si vsak misli svoje male misli

lili ima enga ivana, ki ji je v ljubljani narisal en tak lep grafit. to je res romantično in dol padam... bumspleššš. brezheca, resnično se mi zdi to hudo dobr.

KAKORKOLI.

ta teden sem svojega enaintridesetletnika in pol peljala po ljubljani, po beli ljubljani sva hodila, čeprav je bila črnočrna tema.

poleg vseh ostalih znamenitosti, ob pogledu na katere (o božemili kaka slovnica) je ostal precej neprizadet, sem mu pokazala tudi ta grafit.

od lili da je...

in sem napletla zraven še celo štorijo in bla sploh vsa navdušena.

no, in ta...
... ta romantična duša, ta leopardi, goethe, heine in mozart vse v enem 31-letniku in pol, je rekel:

"... kva, a zato je tolk deleč pršu ... da je lohk kle vse počečkou...?"

:)))

romantika, to ti je nešto čudno. pika. amen. in seveda kakorkoli.